In potem vse lepše bo

Nocoj bomo nazdravili! Za zdravje in za srečo, tudi zato, da bi bilo v novem letu vse lepše in lažje, kot je bilo v tistem, ki ga nocoj končujemo. Vsako leto je nekako tako, kakor bo nocoj. Poveselimo se, želimo si srečo, Alfi Nipič po televiziji in vseh radijskih postajah zapoje Silvestrski poljub, tako je že več kot pol stoletja, potem gremo lahko spat, da bomo novo leto začeli čili in zdravi.

Tudi povsod po svetu je približno tako. Kjer je vsega dovolj, si nazdravljajo, kjer je revščina, si želijo sprememb, lačni pa so še kar naprej. Potem prazniki minejo povsod, tam, kjer je obilje, in tam, kjer ni ničesar.

Vsako leto je tako, da začenjamo znova, ko se na koledarju obrne list. Na steno obesimo nov koledar, če smo dovolj stari in starokopitni, da še uporabljamo papirnate koledarje. Moje vnukinje za vsakdanjo rabo uporabljajo samo še pametne telefone. Koledar na papirju in z imenitnimi fotografijami jim je všeč samo zato, ker se vsako leto potrudimo, da jih fotografiramo in nas te njihove slikice potem na koledarju na steni spominjajo, kako zelo so zrasle. Babico in dedka učijo, naj si vse obveznosti in vse dogovorjene sestanke zapisujeta v pametni telefon. Najmlajši dve, Ana in Julija, moj telefon sproti prilagajata tehničnim spremembam in novim časom. Tudi nove aplikacije vnašata. Včasih se mi zgodi, da ne vem, kaj naj z novotarijami, čez kratek čas pa ugotovim, da brez njih ne morem.

Nocoj bomo torej nazdravili, jutri pa začeli znova. Velike besede iz zapisanih ali pa izrečenih voščilnic vsako leto zbledijo, vsakdanje skrbi jih preglasijo. Tudi letos bo tako, drugače skoraj ne gre.

Ob letu osorej si bomo spet voščili, spet bomo prepričani, da bo v naslednjem lepše in lažje. Kajti tole leto, ki se začenja jutri, se ne zdi najbolj obetavno v zgodovini. Čaka nas toliko negotovosti kot že dolgo ne, najbrž tudi ne tako zagonetnih, kakor so videti ta trenutek. Upam, da tudi ne tako neprijetnih, kakor se kažejo danes, dan pred začetkom novega leta.

Puške v koruzo ne bom metal, ker nočem biti zadrti pesimist, ampak streljanja pa tudi ne bi rad poslušal. Ne okrog sebe, ne kje daleč po svetu. Vsem, ki se mlatijo za oblast pri nas, v naši okolici ali pa daleč po svetu, želim obilo zdrave pameti, bojim pa se, da je pameti prav v njihovih krogih zmanjkalo, duši se v denarju, ki se kar sam ustvarja in množi v sferah, ki so navadnim smrtnikom nedostopne in nerazumljive. Seli se nekam v zagonetne hodnike umetne inteligence, ki smo jo ljudje sami ustvarili, zdaj pa nas vsaj na videz že prehiteva.

Kar strese me, ko začnejo o prihodnosti odločati ljudje, ki so svoje bogastvo skovali na sicer zanje genialnih, vendar za vse druge hudo nevarnih poslih. Elon Musk iz Južne Afrike, mož, ki si je izmislil sodobne in strašno donosne električne avtomobile in stresel temelje avtomobilske industrije po vsem svetu, ni več le pajac iz reklamnih spotov za medmrežja, ki pomenijo vpliv na množice. Milijoni delavcev po Evropi, Ameriki in drugod ne vedo, ali še imajo prihodnost.

Musk ima v rokah algoritme, ki spretno narekujejo naše obnašanje in mišljenje. Preskočil je v oblastne strukture, čez noč je postal del skupine, ki narekuje svetovni ritem in svetovni red. On in njegov najtesnejši zaupnik in prijatelj Donald Trump se s svetlobno hitrostjo bližata začetku novega časa, ki ga bosta sama risala in pisala. Ko je ta teden Elon Musk v nemškem časniku zapisal, da samo skrajno desna stranka AfD lahko reši Nemčijo, je vsem povedal, kdo je, kam sodi, kako nevarna sta lahko on in njegov pajdaš Trump že čez nekaj tednov, ko bosta narekovala ritem velikemu delu sveta. Magnat, ki je nemško avtomobilsko industrijo postavil na preizkušnjo, kakor je ne pomnijo, sicer planira turistična potovanja v vesolje, prej pa utegne človeštvu zakuhati pekel. S svojim peklenskim strojem, ki si jemlje svetovni splet, utegne že v letu, ki se začenja jutri, vplivati na stvarnost na naši celini. Če Nemcem za volitve ponuja AfD, ki obuja spomine na prejšnje stoletje in največje morije v zgodovini, kaj bo jutri ponudil Francozom, ki se jim – kot Nemcem – tudi podirajo stare strukture in ne zmorejo sestaviti trdne vlade? Koliko modrosti in moči še zmore stara Evropa, da se postavi pokonci in ohrani svojo civilizacijo?