In memoriam. Slavko Rančigaj: Glasba je jezik duše – govori tudi, ko besede utihnejo

8 hours ago 10

ARTICLE AD

Stanislav Rančigaj je kot glasbenik, učitelj, dirigent in organizator neizbrisno zaznamoval več generacij. Z Delavsko godbo in pod okriljem kulturnega društva je povezal glasbenike, plesalce, mlade ustvarjalce in v mestu ustvaril prostor, kjer so ljudje našli svoj talent – in sebe. Bil je strog, a pravičen. Topel, predan in vztrajen. Njegov vpliv še danes odmeva v melodijah, ki jih igrajo njegovi nekdanji učenci.

Slavko Rančigaj (uradno Stanislav) je konec šestdesetih let iz Zagorja prišel v Kočevje. »Jaz pravim, da je v Kočevje prišel po kazni, ker je bil za tisto okolje preveč revolucionaren – tako jaz menim,« je očetov prihod opisal sin Igor. Svojevrstno revolucijo pa je Kisovčan izpeljal tudi v Kočevju – tako močno in glasno, da na nek način, preko svojih učencev in učenk, odmeva še danes.

Slavko je imel še tri brate. In prav vsi štirje so gojili ljubezen do glasbe. Njihov dom je preplavila melodija različnih inštrumentov. Po končani nižji glasbeni šoli v domačem kraju je obiskoval srednjo glasbeno šolo v Ljubljani. Godba ga je prevzela že v rodnem Zagorju, njegova predanost pa ni pojenjala niti po selitvi v Kočevje, kjer je sprva delal kot strugar. Po izobrazbi in po duši glasbenik je nato dobil zaposlitev tudi na kočevski glasbeni šoli.

Verjetno se ob svojem prvem vstopu v glasbeno šolo, ki je takrat domovala v prostorih gimnazije, ni zavedal, kako neizbrisen pečat bo pustil v Kočevju.

Knapovski duh ni mit

Po rudarski godbi v Zagorju je Slavko Rančigaj ta »knapovski« zanos prenesel tudi v kočevsko Delavsko godbo, ki je temeljila na rudarski tradiciji. Leta 1979 je prevzel dirigentsko palico. V spominu ljubiteljev glasbe ni ostal le kot učitelj ali eden izmed mnogih dirigentov – bil je vodja in povezovalni člen kočevske kulturne sfere.

Godbo je iz rudniškega doma preselil v stavbo stare gimnazije. »Bil je prodoren v kočevskem kulturnem prostoru. Prav na vseh področjih, ne samo v glasbi. Imel je ogromen posluh za dejavnosti, ki jih je pripeljal pod svoje okrilje,« se ga spominja Bojan Oražem, ravnatelj Glasbene šole Kočevje.

Kulturno-umetniško društvo Delavska godba, ki ga je Rančigaj vodil v osemdesetih in devetdesetih letih, je poleg glasbenikov združevalo tudi mažoretke, baletke in plesalce. »V Kočevje je pripeljal klasični balet – Sašo Stadler, balerino iz Opere –, izrazni ples …« našteva Oražem. Pod okrilje društva so sodile tudi dejavnosti slikanja in snemanja, šport, lokalna radijska postaja itd.

Vse naštete dejavnosti so sicer imele svoje vodje, a brez Rančigaja ne bi šlo. Spominjajo se ga kot odličnega organizatorja, ki je znal motivirati ljudi, na roko pa so mu šli tudi časi, v katerih je bilo več stvari mogočih.

Mlade je znal držati na pravi poti in kljub temu, da je bilo v Kočevju tedaj veliko interesnih dejavnosti, so z veseljem in ponosom vstopali v kulturno društvo.

Ko je godba zašla v krizo, jo je reševal z resnično individualnim pristopom. »Po glasbeni šoli je otrokom ponudil, da jih bo brezplačno učil še en inštrument, če se pridružijo godbi. In godba je preživela prav zaradi njega,« se Slavka Rančigaja spominja Mihael Petrovič mlajši.

Dobro ga je poznal tudi Maks Volk – spoznala sta se prav prek godbe, njegov pedagoški pristop pa bo občudoval za vedno. »Morda je kdaj deloval grobo, bil je jezen, če se kdo ni učil. Vendar je bil v bistvu blaga duša,« pove Volk.

Učenja glasbe se je loteval premišljeno – najprej je učence učil igranja na blokflavto, saj je bil to cenovno dostopen inštrument. Če je otrok obupal, družine niso utrpele večje finančne škode, kot bi jo na primer pri nakupu harmonike. Tiste, ki so vztrajali, pa je nato usmeril k inštrumentu po njihovih željah.

»Nikoli več ne bo takšnega pritoka otrok iz glasbene šole v godbo, kot takrat, ko je bil on. Jaz še vedno igram v godbi in smo zelo veseli, če pride kakšen mlad. To mu štejem v velik plus. Spomnim se, ko je Sašu Balovskemu, ki je igral harmoniko, rekel, naj naslednji dan pride na vaje za bariton – ker jih je primanjkovalo. Vse jih je znal naučiti.«

K učenju je Slavko Rančigaj pritegnil tudi Milana Hribarja. »Tako sem se, skoraj dvajsetletnik, vpisal v prvi razred osnovne glasbene šole. S sedemletniki sem začel obiskovati pouk glasbene teorije in vaditi igranje klarineta pri strogem in nepopustljivem učitelju – torej pri Slavcu. Uspešno sem zaključil dva letnika. Spominjam se, da sem za končno oceno v drugem letniku zaigral čudovito glasbeno temo iz Labodjega jezera ruskega skladatelja Čajkovskega. Danes znam brati note in zapisati melodijo, ki jo slišim,« pove Hribar in doda, da se je od Slavca naučil reda, natančnosti in sistematičnosti.

Del pomembne in velike skupnosti

V desetletjih delovanja je društvo združevalo med 200 in 300 ljudi. Mladi so bili del nečesa velikega, marsikdo pa je postal velik tudi zaradi prizadevanj Slavca, kot so mu radi rekli.

V svetu glasbe danes puščajo sledi Tadej Tomšič, saksofonist in občasni dirigent Big band RTV Slovenija, Matevž Novak, dirigent in profesor, Damir Fajfar, dirigent in profesor. Vsi našteti so bili Rančigajevi učenci.

Bil je kapelnik v vsej širini te besede, vodja na vseh področjih. »Dejavnost društva je bila tako zelo obširna, on pa si je kot dober organizator želel zagotoviti ugodne pogoje. V prostorih gimnazije ni bilo prostora za vse, nekaj dejavnosti je bilo razpršenih po različnih delih Kočevja – od Marofa do nebotičnika. Prostore je adaptiral, v gimnaziji je uredil godbeni prostor tako, kot ga druge godbe niso imele. Prostor je bil dobro zvočno izoliran, godbeniki so imeli svoje omarice,« našteva Oražem.

Relativno lepo obdobje Delavske godbe je financiral t. i. »delavski dinar«. To vsoto, ki je bila namenjena godbi, so na njegovo pobudo odvajala kočevska podjetja. Godba pa je morala v zameno brezplačno igrati na zabavah in vseh pogrebih. Podjetja so takrat imela do godbenikov velik posluh in jim omogočila, da so zapustili delovno mesto ter tudi po dvakrat na dan odšli igrat na pogrebe. Danes bi bila to misija nemogoče.

S tem dinarjem je tudi pomagal sofinancirati vse dejavnosti delovanja. V lepem spominu ga hrani tudi Klavdija Križ Potisk:

»Naš tovariš Slavko, smo mu rekli. Težko je z le nekaj stavki povzeti osebo, ki je naredila tako veliko in za seboj pustila toliko. V meni je pustil neizmeren pečat, saj me je zaznamoval za stalno. Okužil nas je s pozitivnim virusom ‘Kultura’ in nam mulcem omogočil prostor in opremo, da smo lahko ustvarjali na področju, ki smo si ga izbrali – tja, kamor nas je vlekla želja po ustvarjanju.

V prostorih, o katerih lahko danes le sanjamo – in o katerih sanjajo tudi mladi –, se je dolga leta dogajalo nekaj fenomenalnega. Mlad človek je tam našel sebe in sebi podobne sovrstnike. Sama sem prišla iz športa, iz igre z žogo. Po treningih odbojke me je začel vleči ples, in zaradi prvega oglasa na šoli, ki je odmeval iz zvočnikov, sem postala ena izmed skoraj 80 vpisanih v skupino mažoretk. Od tedaj sem vpeta v to plesno zgodbo.

Naš tovariš pa je bil – zame in za večino – zlati občan mesta Kočevje. Ob spominih nanj in ob pogovorih, kadar nanese beseda, se okoli nas zgodi nekaj toplega in žametnega. Veseli smo, da smo bili del teh njegovih sanj.«

Nazaj v nora 70.

»Mi, kočevska ‘avantgarda’ tistega časa, rokerji in člani zahajajočega ansambla Atoli, smo ga v začetku kar čudno gledali. To je bilo obdobje hipijev. Dolgolascev. Srajc s cvetličnimi vzorci. Rožastih bluzic brez modrčka. Mini kril. Hlač na trapez. Od nas je bil nekaj let starejši. Lepo postrižen in počesan. V hlačah, speglanih na rob. S predirnim glasom in smehom. Precej staromoden. A to je bila le fasada. Interier je bil pravo nasprotje. Tam je domoval razmišljujoč, čuteč človek. Samozavesten, prepričan v svoj prav, odločen in ambiciozen. Atoli smo se razšli. Gnani vsak s svojim vetrom. Odvrtela se je vznemirljiva, zabavna, čudovita in neponovljiva melodija naše mladosti. Kaj zdaj?«

Rančigaj je dal pobudo, da bi igrali v novo zgrajenem motelu Jasnica, kjer je deloval nočni klub, pove Milan Hribar.

Verjetno je marsikaj, kar ste prebrali – in kar še boste –, nemogoče prenesti v današnji čas. Kot nam je povedal sogovornik Maks Vovk, so z bandom Intervali na Jasnici ljudi zabavali vsak dan. Poleg Vovka, Rančigaja in Hribarja so v bandu nastopali bobnar Edo, kitarist Andrej in še en Andrej, harmonikar. Kasneje je kitarista Andreja nadomestil Minči, nam pojasni Hribar. Skupina je igrala vse – tudi narodnozabavno glasbo.

»Igrali smo vsak dan – in nismo bili edini. Poglejte, kaj se danes dogaja v Kočevju. Takrat pa: vsak dan zabava v baru in še ples. Na eni strani Kočevje, na drugi Ribnica, Jasnica vmes – in toliko življenja in zabave. Igrali smo tudi na drugih zabavah, je bil pa jasen glede pravil. Rekel je: ‘Če igramo za nekoga tako, brezveze, guncajte afne, kakor hočete. Če pa smo za to plačani, se je treba držat reda.’

Če smo zamujali na koncert, če nismo pospravljali inštrumentov, če smo odnehali pred koncem koncerta itd. – so sledile finančne kazni. Spomnim se, da smo cel mesec igrali. In preden smo začeli, smo se družili v lokalu Metka. Navada je bila, da si ob kakšni posebni priložnosti dal za dva zaboja piva. In bil sem na vrsti jaz – pa sem imel v Metki še en stari dolg. Prišel sem do Slavca, da mi da plačilo. In mi je v sočni ‘zagorščini’ rekel, da sem jaz njemu dolžen. Po njegovih tarifah sem mu bil res. Ampak mi je založil, da se nisem sramotil v Metki. Mi je pa zabičal, da bom dolg odplačal z naslednjimi špili,« se v smehu spominja Vovk.

Hribar se zaveda, da »skupine frfotavih, neodgovornih, nezrelih, nediscipliniranih, lahkomiselnih mladcev ni bilo lahko voditi. A Slavc je to znal. Morali smo podpisati medsebojno pogodbo in se obvezati, da nam bo za vsak prekršek, zamudo in napako odtegnil del honorarja.«

V Ljubljano …

V zlatih časih so igrali tudi v ljubljanskem hotelu Slon, na prošnjo znanca pa naj bi za en mesec prevzeli še zabavanje gostov v baru Turist – mesec se je zavlekel v več mesecev. To obdobje je bilo izjemno naporno predvsem za Plešnarja in Rančigaja, ki sta igrala do štirih zjutraj, nato pa morala v službo, ki sta jo imela v Kočevju. Popoldne sta malo odspala – in tako znova naprej.

»Potem pa sem en dan videl Slavca in Edija vsa povita – pri Turjaku sta imela prometno nesrečo. Rančigaj je takrat nehal igrati, ker je bilo preveč,« deli Maks Vovk.

Družaben, dobrovoljen, dober in iznajdljiv. Tako so Rančigaja opisali naši sogovorniki. Če so vse te štiri lastnosti združene v enem človeku, to pomeni, da z ljudmi rad deli nekaj dobrega. Kot so že omenili, je v prostorih gimnazije Rančigaj uredil tudi prostor za druženje in vajo.

»Čeprav punka ni imel najraje, so tam vadili tudi punkerji. Njemu je bilo vseeno – samo, da so mladi imeli kje biti. Za vikende so tam nastopali različni bandi, in to je bil še en plus za družabno življenje. Ne vem, če je še kdo dal toliko za njih, kot je dal on,« pravi Vovk.

Ko je glasbenik Roman Zupančič leta 1985 prišel iz domačega Novega mesta v Kočevje, je bil prav Rančigaj eden prvih ljudi, s katerimi je vzpostavil stik in mu omogočil prostor za vaje z bendom.
»V tistem času sem se preživljal s popravilom instrumentov in zelo hitro sva vzpostavila pristno vez. Hkrati je znal biti siten in očetovsko dober. Predvsem pa popolnoma predan glasbi, ustvarjanju in okolju, v katerem je deloval. Bil je eden tistih velikih entuziastov, ki jih danes jaz in okolje tako pogrešamo,« zaključi Zupančič.

Predaja palice

Leta 1988 je zaradi bolezni dirigentsko palico Delavske godbe Kočevje predal Bojanu Oražmu.

»Načrt je bil, da godbo prevzamem, dokler si Slavko ne opomore. Pet, šest mesecev. Ravno sem bil prost in sem pristal, da jo prevzamem. Rehabilitacija pa je trajala dlje časa. Na koncu sem godbo vodil šest let. Po okrevanju sva jo vodila skupaj – jaz s strokovnega vidika, on kot organizator,« pove Oražem.

In to odličen organizator, so prepričani vsi sogovorniki, ki smo jih prosili za sodelovanje v članku. Ljudi, ki jim je stopil na pot, je ogromno. Glasba je družbo od nekdaj povezovala na najbolj žlahten način in ima še eno dragoceno lastnost – njena dediščina odmeva večno, iz roda v rod. Učenci, katerim je Slavko Rančigaj dal veter v hrbet, danes soustvarjajo pomemben del slovenske kulture.

Leta 2008 je Občina Kočevje Slavku Rančigaju podelila priznanje častnega občana. Aprila 2016 se je njegova zemeljska pot končala.

A glasba je jezik duše – govori tudi, ko besede utihnejo.