»Imam policijo pred hišo, nimam pa družinskega zdravnika«

Na Rafutu, prav pred domačijo, ki jo je leta 1947 razdelila državna meja, so se včeraj odvijale Igre brez meja. Igriv protest proti ponovni militarizaciji meje je organiziralo več združenj civilne družbe z Goriške, Tržaške in Videmske. Ob prihodu olimpijske bakle v Gorico so protestirali, ker je italijansko notranje ministrstvo prav olimpijske igre izkoristilo kot pretvezo za podaljšanje in dodatno okrepitev policijskega in vojaškega nadzora na meji med Italijo in Slovenijo.

Kljub mrazu in nadležnemu dežju se je zbralo več desetin protestnikov, med njimi tudi deželna svetnika Pakta za avtonomijo Giulia Massolino in Massimo Moretuzzo, občinska svetnika Foruma Eleonora Sartori in Andrea Picco. Dež ni skalil vzdušja in namena udeležencev, da z ironijo zavrnejo ponovno zaostrovanje kontrol na schengenski meji. Premočeni in premraženi vendar nasmejani so si z loparji podajali teniško žogico čez nekdanjo mejno »štango«, lovili zastavico in vlekli vrv sem ali tja čez mejo (za kroniko je moška ekipa s tesnim 3:2 premagala borbene ženske, potem ko so te vodile že z 2:0).

Po sproščenem uvodu in toplem čaju je sledil resnejši del, med katerim so predstavniki združenj povzeli razloge protesta. Julija Colloricchio (Arci-Gong) je obžalovala omejevanje svobode gibanja čez mejo, ki je bila najbolj otipljiva pridobitev EU za naš prostor. Vlada nadzor meje izrablja kot instrument družbene kontrole in ločevanja. Najprej je bil covid, potem 7. oktober, zdaj olimpijske igre, vse to pa je le pretveza za normalizacijo družbenega nadzora in policijske represije.

Bisera Krkić, ki je kot otrok leta 1991 pribežala iz Bosne v Videm, kjer je aktivistka združenja Ospiti in arrivo, je dejala, da nadzor ne ustavlja migrantov. Ti ljudje ne bežijo, ker je pri nas meja odprta, ampak ker v domovini umirajo zaradi vojn in lakote. Nadzor meje tokove migrantov le ovira in preusmerja, povečuje trpljenje in število smrti, ne more pa zajeziti globalnega fenomena, ki zahteva drugačne ukrepe, solidarnost in pravičnost. Vrh vsega smo mi v Italiji na račun izdatkov za nadzor prikrajšani za naše pravice. Kontrole nas stanejo vsaj 50.000 evrov na dan, doslej pa na meji še niso prijeli nobenega migrantskega Pabla Escobarja. »Imam policijo pred hišo, nimam pa družinskega zdravnika,« je pisalo na enem od transparentov.

Giuseppe Garibaldi s Tržaške univerze je opozoril, da je namen kontrol le propaganden. Na Goriškem in Tržaškem je skupno 49 večjih in manjših prehodnih točk meje, nadzor so uvedli na desetih od njih. Kaj pa ostalih 39? Nadzor je namenjen le ustrahovanju z namišljenim sovražnikom prav tako kot etnično profiliranje palestinskih dijakov in študentov, ki ga minister Valditara zahteva od šol. Stvar močno spominja na rasne zakone iz leta 1938.

Niz posegov je sklenil duhovnik Paolo Iannacone iz centra Balducci v Zuglianu pri Vidmu, ki je opozoril na človeške drame migrantov v naših deželni stvarnosti. Prebral je imena petih migrantov, ki so v zadnjem letu umrli v FJK od mraza in bede. Upravitelji dvigajo zidove, razmetavajo denar za represijo in ne poskrbijo za dostojne sprejemne strukture, ki bi manj stale. Z nesmotrno represijo drsimo proti negaciji pravice do azila celo tistim beguncem, ki bežijo pred vojno, večji del javnosti pa vse to sprejema z nestrpnostjo do migrantov ali kvečjemu z indiferentnostjo. K sreči, je zaključil z optimističnim poudarkom, pa raste tudi razvejana družbena mreža, ki ohranja plamen človeškosti in solidarnosti.