Imajo milijone sledilcev, a pogosto pogrešajo nekaj veliko bolj osnovnega

Znani se z osamljenostjo ne spopadajo tako, da bi jo odpravili s še več pozornosti, dela ali občudovanja, ampak praviloma z bolj preprostimi in manj glamuroznimi stvarmi: z nekaj zaupanja vrednimi odnosi, terapijo, umikom iz javnosti, rutino in jasnejšimi mejami. Prav to je tudi glavno sporočilo strokovnjakov: osamljenost ni isto kot biti sam, ampak občutek, da nisi zares povezan z drugimi. Zato lahko prizadene tudi ljudi, ki jih vsak dan spremljajo milijoni.

Zakaj slava sama po sebi ne zaščiti pred osamljenostjo?

Ker slava prinese vidnost, ne pa nujno bližine. WHO navaja, da osamljenost doživlja približno eden od šestih ljudi na svetu, pri čemer ne gre le za neprijeten občutek, ampak za pojav, ki vpliva na zdravje, počutje in kakovost življenja. To pomeni, da osamljenost ni obrobna tema, ampak resen družbeni in zdravstveni problem.

Pri znanih je položaj pogosto še težji zato, ker so odnosi lahko prepleteni z javno podobo, pričakovanji okolice in nezaupanjem. Igralka Laverne Cox je aprila 2026 za People govorila o “osamljenosti slave” in o tem, da jo lahko stalna izpostavljenost tako obremeni, da se človek začne umikati tudi iz običajnih družabnih situacij. Njena izjava je dragocena prav zato, ker osamljenosti ne olepšuje: pokaže jo kot ceno, ki jo nekateri plačajo za delo v javnosti.

Kako o osamljenosti govorijo znani, ko niso več v promocijskem tonu?

Najbolj uporabni so primeri, kjer znani ne govorijo o “težkem obdobju” na splošno, ampak precej natančno opišejo, kaj jim pomaga in kaj jih potiska v izolacijo. Selena Gomez je v pogovoru za People leta 2024 povedala, da ima še vedno dneve, ko se počuti osamljeno, hkrati pa poudarila, da ji veliko pomeni, da ima ob sebi prizemljene ljudi, ki je ne doživljajo predvsem skozi njeno slavo. V drugem pogovoru za isti medij je opozorila tudi, da je pomembno, da se človek ne izolira in da najde vsaj eno osebo, ki ji lahko zaupa.

Takšne izpovedi so pomembne iz dveh razlogov. Prvič, ker ne utrjujejo mita, da so uspeh, denar ali prepoznavnost zaščita pred čustveno stisko. Drugič, ker pokažejo, da pomoč ni vedno spektakularna. Včasih ni rešitev “več ljudi”, ampak ena oseba, pred katero ti ni treba igrati vloge.

Kaj po ugotovitvah stroke pri osamljenosti res pomaga?

Ena najbolj doslednih ugotovitev raziskav je, da človek ne potrebuje nujno velike socialne mreže, ampak kakovostne odnose. Robert Waldinger, direktor Harvard Study of Adult Development, že več let poudarja, da prav topli in zanesljivi odnosi najbolj vplivajo na dolgoročno dobrobit. Sporočilo je preprosto: občutek povezanosti je pomembnejši od socialnega videza povezanosti.

Foto: Topli odnosi z bližnjimi

Po ugotovitvah stroke pri osamljenosti največkrat pomagajo:

1. zanesljivi odnosi
   Ne množica poznanstev, ampak ljudje, ob katerih se človek počuti varno, sprejeto in slišno.
2. strokovna pomoč, kadar je potrebna
   Terapija ali drug varen prostor za pogovor lahko pomagata, da človek stisko prej prepozna in jo lažje ubesedi.
3. občutek smisla in pripadnosti
   Pomembno je, da človek nekje začuti, da pripada, da je vključen in da njegovo delo ali prisotnost nekaj pomenita.

To se dobro ujema s tem, kar javno opisujejo nekateri znani. Selena Gomez je kot pomemben del spopadanja z duševno stisko večkrat omenila terapijo, podporo bližnjih in zavestno odločitev, da se ne pusti povsem posrkati ritmu javnega življenja. Laverne Cox pa je opisala še nekaj drugega: da se njena osamljenost zmanjša, ko dela v okolju, kjer čuti smisel, fokus in pripadnost. To ne pomeni, da delo samo po sebi zdravi osamljenost, ampak da lahko občutek smisla pomembno pomaga.

Pomembna je tudi razlika med dvema stanjema, ki ju ljudje pogosto mešajo:

• samota je lahko prostovoljna, mirna in celo koristna,
• osamljenost pa praviloma boli, ker človeku manjka občutek povezanosti.

NIJZ zato opozarja, da osamljenost ni isto kot izbrana samota. Prav zato ni smiselno vsak umik iz javnosti razumeti kot nekaj slabega. Včasih je umik zdrav, včasih pa prikriva stisko.

Kdaj pomaga umik in kdaj ne?

Pomaga takrat, ko človeku omogoči počitek, predah in bolj jasen stik s samim seboj. Ne pomaga pa, kadar se spremeni v dolgotrajno zapiranje vase, prekinjanje odnosov ali v beg pred ljudmi, ki bi lahko nudili oporo.

To je pomembna razlika tudi pri znanih. Ko Selena Gomez govori o tem, da ji je turnejsko življenje čustveno zelo naporno, to ne pomeni, da je rešitev popolna izolacija, ampak da mora človek poznati svoje meje. Podobno velja širše: včasih je prav odločitev, da ne greš še na en dogodek, ampak ostaneš pri rutini in ljudeh, ki jim zaupaš, bolj zdrava kot stalna dosegljivost.

Foto: Stik s samim seboj

Ali drži, da osamljenost pomeni, da človek nima nikogar?

Ne, to je eden najpogostejših mitov. Osamljenost lahko človek čuti tudi v skupini, v partnerstvu ali sredi zelo aktivnega družbenega življenja. JRC, raziskovalna služba Evropske komisije, je v prvi EU-anketi o osamljenosti pokazala, da je pojav v Evropi precej razširjen: 13 odstotkov vprašanih je poročalo, da se počutijo osamljene večino časa ali ves čas, 35 odstotkov pa vsaj del časa. To potrjuje, da osamljenost ni redka posebnost, ampak razmeroma pogost del sodobnega življenja.

Mit je tudi, da osamljenost izgine, ko človek “dobi dovolj pozornosti”. Pri znanih je pogosto ravno obratno: več pozornosti lahko pomeni manj varnosti, manj spontanosti in več dvoma o tem, kdo je v odnosu iskren.

Kaj ta tema pomeni v slovenskem in evropskem prostoru?

V Sloveniji NIJZ in program MIRA osamljenost obravnavata kot pomemben dejavnik duševnega zdravja, posebej pri starejših, vendar sporočilo ni omejeno le na eno starostno skupino: osamljenost lahko prizadene vsakogar. Na ravni EU pa jo institucije vse bolj obravnavajo kot širši javnozdravstveni in družbeni problem, ne le kot zasebno stisko posameznika.

Prav zato so lahko javne izpovedi znanih koristne, če jih beremo trezno. Ne zato, ker bi bile slavne osebe poseben primer, ampak zato, ker v zelo vidni obliki pokažejo nekaj, kar velja širše: da lahko človek deluje uspešno, zaposleno in družabno, pa je kljub temu notranje zelo sam.

Znani torej osamljenosti praviloma ne rešujejo z več slave, ampak z manj iluzijami o slavi. Največkrat pomagajo pristni odnosi, strokovna pomoč, umik, kadar je potreben, in bolj realna pričakovanja do sebe in drugih. To ni posebej spektakularen odgovor, je pa verjetno najbolj pošten.

Pripravil: J.P.

Vir: WHO, JRC, NIJZ, Harvard, People, Freepik, Pexels