Ikona DTM za ceste: To je novi 55-SGT

Alfa Romeo 155 V6 TI je ena največjih ikon dirkalnih avtomobilov divjih 90. let. Leta 1993 je tovarniška ekipa iz Milana presenetila uveljavljeno nemško konkurenco in kljub vsem napovedim z Nicolom Larini za volanom osvojila naslov prvaka DTM.

Več kot tri desetletja kasneje italijansko neodvisno podjetje SGT Automobili odpira novo poglavje in predstavlja novo različico za ceste. Z modelom 55-SGT ekipa okoli Stefana Lo Bartola, oblikovalca Emanuela Bomboija in Diega Iodicea predstavlja sodoben poklon modelu 155, pri čemer poudarja: »55–SGT ni niti replika niti restomod, še manj pa zgolj nostalgični projekt. Gre namreč za sodobno vizijo tega, kako bi danes izgledala cestna različica vozila, ki je bilo prvotno razvito za dirkališče, ob uporabi najsodobnejše tehnologije, materialov in inženirskih spoznanj.«

Ta projekt, omejen na 55 primerkov, razdeljenih na različici »Stradale« in »Trofeo«, naj bi na asfalt prenesel duh tistih časov, hkrati pa zagotovil mednarodno homologacijo za vožnjo po javnih cestah. Osnova modela 55-SGT temelji na zunanji tovarniški platformi, »ki velja za eno najboljših avtomobilskih arhitektur, kar so jih kdaj koli razvili«. Močno domnevamo, da gre za platformo Giorgio, ki se med drugim uporablja tudi v odlični Alfi Romeo Giulia Quadrifoglio.

Karoserija je izvedena kot torzijsko trdna monokok konstrukcija. Pri tem se uporablja kombinacija materialov, ki vključuje visoko legirano jeklo (AHSS), aluminijeve zlitine ter ogljikova vlakna, kevlar in karbon-titan. Zahvaljujoč dodatnim ojačitvam iz ogljikovih vlaken T1000 model 55-SGT Stradale doseže torzijsko togost okoli 45.000 Nm/stopinjo. To je za 25 odstotkov več kot pri prvotni osnovni arhitekturi.

Videz, ki ga je zasnoval glavni oblikovalec Emanuele Bomboi, črpa navdih iz aerodinamične različice originalnega modela DTM iz leta 1996, vendar to klinasto obliko prenese v »sodobne« – se pravi: precej mogočnejše – proporcije. Dvosedežnik meri kar 5.050 mm v dolžino, 1.995 mm v širino in je visok 1.400 mm. Medosna razdalja znaša 2.820 mm.

Za sprednjimi kolesnimi nišami izrazit sistem za odvod zraka umirja zračne tokove. Na zadku je nameščen tridelno krilce, ki v povezavi z difuzorjem v slogu GT3 in zaprtim spodnjim delom karoserije pri hitrosti 230 km/h ustvarja podtlak do 460 kilogramov. LED-zadnje luči imajo poleg tega vgrajene zračne kanale za prezračevanje kolotekov. Zadnja vrata osnovne izvedbe so bila popolnoma odstranjena in so zdaj le še vizualno nakazana.

Tudi za pogon so se zgledovali po Alfi Romeo. 2,9-litrski biturbo V6 iz modelov Giulia in Stelvio Quadrifoglio je opremljen s tremi nastavitvenimi profili SGT, ki jih je mogoče upravljati iz kokpita. Na voljo so moči 520 (kot pri originalu), 560 ali 620 PS. Zanimivo je, da motor doseže največjo moč pri 7.800 U/min, torej precej pozneje kot pri serijskih modelih.