Hyundai Inster: Po vsakem naslednjem kilometru sem bil bolj navdušen!

Ni me presenetil, ker bi imel nizka pričakovanja. Ravno obratno, kajti nekaj izkušenj z majhnimi električnimi avtomobili pač že imam. Presenetil me je zato, ker je dobro narejen in ponuja (razmeroma) veliko za zahtevano ceno. Če si sposoben dati predsodke o majhnih avtih na stran!

Želim biti popolnoma jasen in nedvoumen. Če bi Insterja opremili z bencinskim ali dizelskim motorjem in bi zanj zahtevali od 23 tisočakov navzgor, mi na misel ne bi padlo, da bi ga komur koli priporočal. A ga niso. Opremljen je z dokaj veliko baterijo (če želite, se lahko odločite celo za večjo) in ker hkrati še porabi malo, je zelo uporaben celo v vožnjah na daljših razdaljah po avtocestah s hitrostjo po načelu, »Gas do daske in kolikor pač gre.«

Dokaj škatlasta oblika

Nikakor ni »biser« oblikovalske znanosti. Najbližja inspiracija je Panda, od katere je daljši za približno dvajset centimetrov. Škatlasto obliko z izrazitejšo višino napram drugima dvema merama nekoliko olepšajo okrogle luči. Te so poleg podolgovatih »kockastih« smernikov višje na maski verjetno najbolj navdahnjena podrobnost na karoseriji. Ostalo je razmeroma generično in verjetno je tako prav. Forma je v funkciji namembnosti, kjer ni mogoče spregledati nadpovprečne prostornosti v potniški kabini. Spredaj, zadaj, zgoraj in spodaj je dovolj prostora za štiri potnike, z izjemo velikanov med nami, za kolikor je avtomobil registriran. Posledica je manj prostora v prtljažniku, ki ga še malce omejuje po mojem mnenju nepotrebna »zavesa« v funkciji police za zadnjo klopjo in pokrov prtljažnega prostora, pod katerim se skriva manjša »kraška jamica«. Prostornino lahko rahlo povečate, če zadnja sedeža premaknete naprej, a potem se tam udobno počutijo samo otroci. Pod pogojem, da niso v otroškem sedežu, kajti potem je naslonjalo prednjega preprosto preblizu nog.

Sedeži niso nič posebnega. Prva asociacija je bila kavč dvosed. Niso najbolj primerni za daljšo vožnjo in kar nekaj težav sem imel prilagoditi naklon, višino in oddaljenost voznikovega, da sem se zadovoljivo dobro počutil za volanom. Sprednja sedeža sta stisnjena skupaj in od sredinske konzole sta zaradi omejitve širine ostala dvojni predal za pijače in ozko naslonjalo za komolec. Kljub temu Inster skriva manjšega aduta. Če podrete vsa štiri naslonjala, dobite ravno površino od volana do vrat prtljažnika. Čezenj daste tanjšo spalno podlago in v avtu zlahka prenočita dva odrasla (ako nista skregana).

Dobra ergonomija voznikovega okolja

Voznikovo okolje je pričakovano oziroma v slogu Hyundaija. Še enkrat se bom ponovil. Ker je avto ožji, bi veljalo razmisliti o enem zaslonu, sredinskem in zamenjavo digitalne instrumentalne plošče s projekcijo osnovnih podatkov na vetrobransko steklo. Sprednji del bi bil tako manj »natrpan« in vožnja bolj ergonomična. Osrednji zaslon je korekten, dovolj velik, hiter in odziven. Dejstvo pa je, da ga po prilagoditvi nastavitve uporabljate večinoma za navigacijo, spreminjanje zvočnih virov in gledanje »kamere« med vzvratno vožnjo. Čeprav je videti »tujek« pod zaslonom, je odlično, da so vgradili stare dobre fizične krmilnike klimatske naprave. Veliko je tudi plastike, moram reči, da ne najbolj »prefinjene«, vendar je to spet nekaj, kar ni povezano zgolj z varčevanjem. Verjamem, da bo plastična armatura po letih uporabe manj obrabljena in se bo na njem umazanija manj poznala kot na belem umetnem usnju kara vzorca v Boxu! Še nekaj mi je povzročalo manjše preglavice. Verjamem, da bo vsem, dokler se ne navadite. Obvolanske ročice so tri, a dve na desni strani sta blizu skupaj in zgodilo se je, da sem namesto premika ročice menjalnika vključil zadnje brisalce.

Nadvse nizka poraba in stabilna krivulja polnjenja

Običajnega kroga tokrat nisem prevozil zaradi omejenega časa testiranja, a če bi ga, potem poraba ne bi bila dosti različna od dobrih 14 kilovatnih ur na sto kilometrov. Na tej »oznaki« se je števec ustavil po dobrih petsto prevoženih kilometrih. Ni nepomembno, da so vsaj polovica tega avtoceste, na katerih avtomobila nisem pretirano varčeval. Hitrost je bila večinoma med 120 in 130 kilometrov na uro z neredkimi odseki, ko je šel do blokade pri nekaj prek 140 kilometrih na uro. Mestnih in medmestnih voženj je manj, zato je dosežena poraba v kombinacijo z velikostjo baterije toliko bolj pohvalna. Po drugi strani hitrost polnjenja ni »bliskovita«, a je krivulja dokaj stabilna med 20 in 70 odstotki napolnjenosti baterije. Daljšega postanka od pol ure za dotakanje do 80 odstotkov ni pričakovati. Prej manj. Ravno tako je stabilno polnjenje z izmeničnim tokom, kjer se moč večinoma vrti rahlo pod sedmini kilovati. Kolikšen je doseg s polno baterije, je odvisno od marsičesa, a v mojem primeru bi bil presenečen, če ne bi dosegel z umerjeno vožnjo več kot 300 kilometrov.

Vozne lastnosti boljše od pričakovanj

Od motorja nisem veliko pričakoval, kajti s kilovati ni ravno obdarjen. Kljub temu nisem nikdar občutil, da me bo avto na avtocesti (z upoštevanjem omejitve najvišje hitrosti) ali v klanec pustil na cedilo. Nasprotno. Občutek sem imel, da je vedno še nekaj moči na rezervi, saj je Inster praktično drvel v klanec ali po ravnini, ne glede na kakovost podlage. Majhna medosna razdalja v kombinaciji s primernim vzmetenjem namreč poskrbi za blaženje lukenj ali vožnjo po slabšem makadamu. Takrat sicer čutiš tresljaje na zadnji plati, a niso pretirano moteči.

Inster je opremljen z zavidljivim paketom pomočnikov za več varnosti