»Hotela sem nekaj narediti, kolikor sem lahko, za manjšino«

Beseda je tekla o mladi generaciji, ki je brutalno doživela covid in ki se brani očitkov apatičnosti. A ne samo o tem. Iztočnica je bil dokumentarec Tržaška osmica, v katerem po zamisli Zveze slovenskih kulturnih društev (ZSKD) mladi tržaški Slovenci govorijo o lastnih mestnih četrti.

Dvajsetletna Erin Pizzol v filmu nastopa kot prebivalka mestnega središča. Kot je duhovito zapisala v prispevku za brošuro, ki spremlja film, se mnogi začudijo, ko reče, da je Slovenka iz Trsta. »Ja, okej, Trst, ma Trst čej?« »Trst Trst.«

V dokumentarcu in brošuri razlagate, da si svojo prihodnost predstavljate v Kaliforniji. Zakaj?

Tisto sem napisala, ko sem ravno zaključila licej in sanjala, da bom nekega dne postala superpomembna režiserka, prva italijanska režiserka z oskarjem. Tako je treba razmišljati, če želiš spremeniti svoje življenje.

Ste zato šli študirat v Rim?

Da, študiram, da bom postala režiserka. Zdaj se zavedam, da je veliko ljudi, ki hočejo isto in so zelo dobri v tem.

Vi ste iz Ulice Rittmeyer, kajne?

Ja.

Tam slovenščine niste nikoli slišali ...

Ne, ne.

Ste se zaradi tega, ker v domači soseski niste slišali svojega jezika, kdaj počutili nenavadno, morda osamljeno?

Obiskovala sem osnovno šolo v Barkovljah. Spominjam se, kako je bilo, ko smo morali brati slovenske knjige, stare knjige, ker modernejših avtorjev ni bilo. Meni se je zdelo nesmiselno, da se moram učiti, govoriti in pisati po slovensko, če je to jezik, ki ga uporabljam samo v šoli in z mamo. Povsod drugod, na primer v bazenu, sem itak govorila po italijansko. Šele čez čas sem razumela, kaj pomeni biti del manjšine in sem to svojo različnost doživljala bolje.

Kako drugače je po vašem odraščanje na Krasu ali v Bregu, kjer se tvoj jezik govori tudi na ulici in kjer imaš sošolce že na drugi strani ceste?

Gotovo je lažje. To vidim tudi pri svojem bratu. V razredu je edini iz centra mesta. Sošolci so s Krasa ali iz Doline, med sabo govorijo slovensko oziroma po domače in so dosti bolj povezani.

Koliko let je zdaj star brat?

On je pet let mlajši od mene.

Zakaj ste se, potem ko ste obiskovali osnovno in nižjo srednjo šolo s slovenskim učnim jezikom v Barkovljah in pri Sv. Ivanu, vpisali na italijanski umetnosti licej Nordio?

V Trstu ni slovenskega umetnostnega liceja. Morala bi kvečjemu v Slovenijo, a sem hotela ostati v Italiji. Moram pa povedati, da sta bili dve sošolki Slovenki, ena iz Doline in druga iz Nabrežine, če se ne motim. To, da smo tri prišle iz slovenskih šol, govori o tem, da je pomanjkanje slovenskega umetnostnega liceja v Trstu problem.

Ste se hitro privadili na novo okolje?

Malo sem se morala privaditi na matematiko in zgodovino z italijanskimi izrazi, a drugače nisem imela velikih težav. Takoj sem si tudi ustvarila nova prijateljstva. Saj s tatkom govorim po italijansko.

Mu rečete tatko ali papà?

Papà.

Zanimivo je, da ste se potem spet vrnili v slovensko okolje, saj ste civilno službo opravili na ZSKD ...

Ko sem obiskovala licej, sem se zavedala, da govorim slovensko samo z mamo in njenimi sorodniki. Kot sem tudi napisala v brošuri, sem se takrat zavedala ...

Da vam nekaj manjka?

Da, da mi nekaj manjka. Hotela sem nekaj narediti, kolikor sem lahko, za manjšino. Prijavila sem se za mesto na ZSKD in tam sem potem bila eno leto. Slofest (Erin ima na sebi Slofestovo majico in jo pokaže) sem doživela od znotraj. Začutila sem, kako je pomembno, da se Slovence vidi v centru mesta. Da ljudje, ki gredo mimo, vidijo, da Slovenci obstajamo in da nekaj delamo.

Več v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku.