Hisense 100E7NQ Pro: Igričarjem se bo smejalo do ušes

12 hours ago 5

ARTICLE AD BOX

Običajno preizkušamo televizorje z diagonalo zaslona 139 ali 165 cm, kar sta tudi najbolj prodajani velikosti. V zadnjem času je sicer druga že prehitela prvo, trend pa gre v še večje diagonale. Zato smo tokrat šli še precej višje. Ogledali smo si dvoinpolmetrskega orjaka Hisense, ki se ga da kupiti za atraktivnih 2.250 evrov. Koga nagovarja?

E7 Pro je paradni igričarski model proizvajalca Hisense, povsem v skladu s tem so tudi naše ugotovitve in tako ga je treba obravnavati. Seveda je primeren tudi za druge vsebine, lahko bi bil zanimiv za oglede tekem v večjih skupinah ali za Youtube z res ogromnimi obrazi zvezdnikov te platforme, toda daleč najbolje se izkaže v igrah. Še najmanj pa bi ga priporočali za središče priložnostnega kina.

Z diagonalo 100 palcev oz. 2,54 m v trgovini, postavljen v svoj prostor, niti ne deluje tako orjaško, toda v domačem okolju bi verjetno zasedel celotno razpoložljivo steno. Jasno je, da imajo le redki možnost doma postaviti ali obesiti tako velik televizor in da v takem primeru morda celo razmišljajo o projektorju oz. »laserskem« TV-ju (Hisense tako označuje projektorje s pripadajočim, natančno nameščenim platnom). Ta možnost ima nekaj prednosti, toda zagotovo ne za igranje iger, kajti dotični televizor je v tem pogledu z različnimi tehnologijami, ki jih nudi, nedvomno v veliki prednosti. To je hitro pokazal tudi med našim testiranjem.

Gre sicer za televizor s klasičnim zaslonom LCD z osvetlitvijo od zadaj, s čimer lahko dokaj dobro prilagaja, katera območja so temna, vendar v praksi ne tako dobro kot televizorji mini LED, saj so diode večje, območij pa manj. Za bolj živahne barve dodatno skrbijo kvantne pike, svetilnost pa so pri letniku 2024 (modelov 2025 še ni) zvišali na 500 kandel (oz. 450 pri manjših diagoalah, 100-palčna je pravzaprav novost v aktualni generaciji) pri celozaslonski sliki in točkovno oz. v posameznem območju do 800 kandel pri sliki HDR. Ohišje je dokaj debelo, televizor pa s stojalom vred tehta 62,5 kg oz. z embalažo skoraj 100 kg, zato ne pričakujte, da ga bosta lahko prenašala in sestavila dva človeka, kot lahko denimo takega »standardne« velikosti. Tudi stenska instalacija bo morala biti kakovostna, če ga nameravate obesiti nanjo. Sicer stoji na dveh nogah, ki sta dokaj razmaknjeni, verjetno dovolj za zvočno letev, a na srečo ne preveč, saj bi sicer potrebovali res široko omarico.

Za začetek smo pogledali nekaj videov na Youtubu, malce športa (NBA) in televizijskega programa. Večinoma smo bili s sliko zadovoljni in smo prepričani, da bi bila tudi večina gledalcev, čeravno se seveda najdejo slabosti. Slika je bila dovolj svetla, pa niti nismo imeli nastavljenih najvišjih vrednosti, barve solidno živahne (priporočamo »toplo« nastavitev), pri »običajnem« programu tudi kontrastno razmerje ni napačno, pri športu in še kje se pri hitrih premikih protagonistov ali predmetov lahko opazijo »sence« (angl. Ghosting). Privzeti načini so solidni, še najbolj Dinamično in Kino, a se da prikaz s spreminjanjem posameznih parametrov še nekoliko izboljšati, mogoče bolj natančno rečeno, prilagoditi osebnemu okusu.

Nato smo na televizor priključili Xbox serije X in pognali nekaj iger. Tu se E7 Pro zares izkaže, treba pa je za to uporabiti priključek HDMI 4, ta omogoča vse tisto, kar igričarje zanima. V prvi vrsti osveževanje do 144 Hz in kratke zakasnitve. Z našo konzolo višje od 120 Hz oz. sličic na sekundo v igrah nismo mogli, enako velja za Playstation 5, s kakšnim igričarskim PC-jem bi seveda lahko šlo do 144 Hz oz. menda celo do 240 Hz (pri nižji ločljivosti). Treba je poudariti, da smo igrali v 4K, nismo šli denimo na polno visoko ločljivost. Vklopili smo lahko tudi AMD Freesync Pro, tako da sta bila izrisovanje grafike na konzoli in prikaz na televizorju popolnoma usklajena. Pa tudi brez tega sicer deluje način VRR Premium za prilagajanje osveževanja temu, koliko sličic na sekundo izrisuje konzola ali grafična kartica. Deluje tudi format Dolby Vision (ali osnovni HDR v primeru PC-jev), tako da res ni vidika, ki ga v igrah ta TV ne bi obvladal. Izkušnja je odlična, kajti slika je velika, praktično v celotnem igričarjevem vidnem polju, ostra, živahna in predvsem lepo teče ter daje možnost konkurenčnega igranja. Svoje naredijo tudi precej glasni in presenetljivo »vzdušni« zvočniki – tu se zagotovo pozna debelina televizorja, ki jim omogoča, da ustrezno zadihajo –, tako da je že z njimi igranje pravi užitek. Pritisk na tipko za nastavitve privzeto odpre igralno pasico, kjer je mogoče na hitro spremeniti ključne nastavitve, tudi denimo določiti dodatno posvetlitev »senc« (temnih predelov slike), da igre ne izpadejo pretemne, in si ogledati (oz. ga vklopiti za stalen prikaz v zgornjem levem kotu) podatek o številu sličic na sekundo.

Nazadnje smo pogledali še nekaj odsekov serij na Netflixu, kjer se televizor ni tako zelo izkazal. Za prikaz HDR (televizor podpira vse formate) ima premalo točkovne svetilnosti in prešibko črnino. Določeni prizori so namreč v celoti dokaj temni, pri televizorjih mini LED ali OLED so posamezni predeli slike lahko bistveno bolj svetli, temni pa ostanejo temni. Tudi črna ni tako zelo črna, temveč pogosto zaide v sivine. In, pričakovano, ni tistega učinka, ko določena območja slike zares zasvetijo. Tu sem sicer najboljše rezultate dobival z načinom Dolby Vision svetlo (in določenimi svojimi prilagoditvami).

Ta televizor je torej odličen za igre in povsem spodoben za sliko s standardnim dinamičnim razponom, medtem ko mu za dober HDR nekoliko zmanjka. Operacijski sistem Vidaa je enak kot pri drugih televizorjih Hisense, zato si lahko več o njem preberete denimo v opisu modela 65U8NQ.