Goriška dijaška skupina Krilati oreh 10 navdušuje 10 let

Leto 2025 pomeni pomemben mejnik za gledališko skupino Krilati oreh, ki že desetletje navdušuje, bogati in povezuje dijake licejev Gregorčič in Trubar v Gorici. Gre za projekt, ki združuje umetnost in osebno rast ter ustvarja prostor, kjer se lahko vsak izrazi – tudi skozi stiske.

Ime skupine ni naključno. Ob šoli raste črni oreh – redko in občutljivo drevo, simbol korenin in stabilnosti. Beseda krilati pa se navezuje na geslo šole: Šola, ki daje korenine in krila. »Vedno sem želela ustvariti prostor, kjer se dijaki počutijo sprejete. Gledališče ima katarzično moč – skozi ironijo in igro se lahko distanciraš od svojih stisk in najdeš rešitev,« pravi ustanoviteljica in profesorica Tjaša Ruzzier. Pri izbiri vlog, pojasnjuje, vedno izhaja iz osebnosti dijakov. »Pomembno mi je, da je vloga dijaku pisana na kožo. Najprej poiščemo, kateri lik ustreza njihovi osebnosti, nato skupaj raziskujemo, kaj imajo z njim skupnega in kako lahko skozi likovo moč okrepijo svoje lastnosti. Tako tudi hibe postanejo prednost,« je prepričana Ruzzier.

Cilj je, da dijaki razumejo, da ima vsaka vloga svoje dostojanstvo in težo v celotni predstavi. Skupina temelji na sodelovanju, poslušanju in skupnem ustvarjanju. Podoben pristop ima tudi koreografinja Nika Bagon: »Vloga koreografa pri gledališkem projektu je v tem, da ne vsiljuje svojega sloga in osebnosti, temveč da prepozna potencial nastopajočih, ga ovrednoti in vključi v zgodbo.«

Od Lysistrate do Resne drame

Prva predstava Lysistrata (2014/2015) je bila aktualna in drzna. »Na odru sem prvič postala močna, odločna ženska. Profesorici sem hvaležna, ker mi je pomagala, da sem to postala tudi v življenju,« nam je zaupala Sara Maniacco, ki je nastopila kot glavna junakinja. Naslednje predstave so raziskovale raznolika občutja – od satire v Res dobra šola! (2018/2019) ter čustvene globine bolezni in okrevanja v Temnosvetlo (2019/2020) do epskega kolaža Izza Herkulovih stebrov (2021/2022), kjer je Ivan Vizintin (Odisej) dejal: »Vedno je bilo veliko smeha, a tudi resnosti. Ta uravnoteženost nas je zbližala kot ekipo.«

V šolskem letu 2022/2023 je skupina sodelovala v projektu Erasmus (The classics between past and future. An inclusive theatre experience) in se povezala z gledališko skupino La Nave Argo iz Alicanteja v Španiji. Krilati oreh je z dramo Deva iz Devina (2023/2024) nastopil tudi na Slofestu in na odprtju knjižnega sejma v Ljubljani. V Hozani norosti (2022/2023) so uprizorili raznolike oblike norosti. Kristel Kovic (Medeja) se spominja: »Prepoznala sem se v njeni moči, odločnosti, a tudi ranljivosti.« Adrian Černic priznava, da je na odru našel način, kako svojo sramežljivost in napetost preoblikovati v igralsko moč – najprej v vlogi, nato tudi v vsakdanjosti. Tudi Maximilian Faganel (Van Gogh) se je vživel v likovo čustvenost in ustvarjalnost ter tako bolje spoznal samega sebe. Sarah Marras pa pravi: »Biti članica skupine je meni pomenilo točno to: imeti varen kotiček, v katerem sem se naučila, kako upravljati s svojimi čustvi in kako jih uporabiti, da dosežem publiko. Na odru sem res pustila znoj, solze in del svojega srca.«

Predstava Icebergs (2023/2024) je odpirala notranje, družbene in umetniške konflikte, ki tlijo pod površjem. Chiara Piccotti jo je opisala kot globoko izkušnjo: »Krilati oreh je prostor, kjer se počutiš sprejetega.« Petra Lodi se je skozi vlogo Antigone naučila gledati širše – ne le v dramskem smislu, temveč tudi v življenjskih situacijah. Soraja Tosolini pa je v kriznem trenutku zakulisja našla moč za samokontrolo. »Dantejev pekel, fizično gledališče, kriki – popolna katarza,« povzema Nika Paulin.

Ruzzier opaža, da so današnji dijaki vse bolj krhki: »Vse več je tesnobe in frustracij. Gledališče jim omogoča, da to izrazijo, ugotovijo, da niso sami, se povežejo in si pomagajo.« »Spoznala sem skrite plati ljudi okoli sebe, ki so z mano delili izkušnjo,« potrjuje Martina Bagon. Povezali so se tudi z osebami s posebnimi potrebami, s katerimi so izvajali delavnico med gostovanjem v Rimu. Izkušnja je pustila močan pečat. »Čeprav svet zaznavamo drugače, čutimo enako,« ugotavlja Neja Volčič. Francesco Braida se spominja teh trenutkov s čustvi, ki so presegla običajne odrske izkušnje.

V jubilejnem letu skupina pripravlja novo predstavo - Resna drama za naše težke čase, ki obravnava sodobne teme, od družbenih neenakosti do notranjih bojev. Marco Fior, ki je moral uskladiti različne vloge, priznava, da ga je izziv kot igralca izoblikoval. Za Emi Krump je bila to priložnost povezovanja - spoznala sem nove ljudi in tudi sebe, pravi - Urška Kovic pa dodaja: »Prav premiera ustvari tisti trenutek, ko posamezniki postanemo skupina.« Premiera bo v petek, 11. aprila, ob 11. uri v Kulturnem domu v Gorici, ponovitev za širšo publiko pa ob 20.30. Skupino podpirata Fundacija Carigo in ZKB.