Glasbeni svet pretresla novica o smrti Daliborja Bruna

2 hours ago 23

Bil je eden tistih glasov, ki te ustavijo. Ki ne kričijo, ampak tiho ostanejo z vami še dolgo po tem, ko pesem utihne. V 77. letu starosti je umrl Dalibor Brun – glasbenik, ki je s čustvom zaznamoval več generacij.

V hrvaški javnosti je odjeknila vest, ki jo je najprej neuradno objavil Jutarnji list: poslovil se je Dalibor Brun, eden najbolj prepoznavnih pevcev domače zabavne in pop glasbe. Njegov glas ni bil le del radijskega etra – bil je del vsakdanjih trenutkov, spominov, večerov ob radiu in tihih osebnih zgodb.

Glas, ki ni iskal pozornosti, a jo je vedno dobil

Čeprav ga mnogi najbolj povezujejo z 90. leti, se Brunova glasbena pot začne veliko prej. Že konec šestdesetih let je stopil na oder – najprej kot član skupin Uragani in Korni grupa, nato pa leta 1969 tudi kot samostojni izvajalec. Njegova pot ni bila zgrajena na škandalih ali hitri slavi, temveč na potrpežljivosti, delu in – predvsem – interpretaciji. Pel je tako, da si mu verjel. Vsako besedo.

Reka kot srce njegove glasbene poti

Čeprav biografski viri niso povsem enotni glede njegovega kraja rojstva – omenjata se Rijeka in Sisak – je eno jasno: Brun je bil neločljivo povezan z Reko. Prav tam je rasel kot umetnik in postal del reškega glasbenega kroga, ki je močno zaznamoval hrvaško zabavno glasbo. Oder mu ni bil tuj. Nastopal je na najpomembnejših domačih festivalih v Splitu, Zagrebu in Opatiji – v času, ko so ti dogodki pomenili odskočno desko in resnično potrditev za glasbenike.

Melodije, ki so dišale po šansonu

Njegov slog je bil prepoznaven: melodičen pop, prežet s čustvom, pogosto blizu šansonu. Ni šlo za velike produkcije, temveč za pesmi z dušo. Skozi desetletja je izdal več albumov in kompilacij ter si ustvaril zvesto občinstvo, ki je cenilo tisto »staro šolo« – pesmi, ki povedo več, kot pokažejo.

Ko glas utihne, ostanejo pesmi

Dalibor Brun ni bil glasbenik trenutka. Bil je glasbenik trajanja. Njegove pesmi bodo še naprej polnile radijski eter, a predvsem spomine ljudi, ki so v njih našli del sebe. In morda je prav to največja zapuščina, kar jih lahko umetnik pusti za sabo.