Ginekologinjo obsodili diskriminacije – je sodna poravnava pacientki res pravno utemeljena?

Sodna poravnava med ginekologinjo in pacientko, ki jo je tožila zaradi domnevne diskriminacije na podlagi spolne usmerjenosti in ker ji je odrekla storitev oploditve z biomedicinsko pomočjo (OBMP) , je bila v javnosti predstavljena kot jasen primer kršitve pravic pacientov in zmage protidiskriminacijske zakonodaje. A pod površjem se odpira bistveno širše vprašanje: ali je šlo res za klasičen primer nezakonitega ravnanja ali pa za še en spopad v vse ostrejši kulturni in ideološki vojni, v kateri se zdravstveni delavci vse pogosteje znajdejo na zatožni klopi zaradi svojih osebnih prepričanj.

Spor sega v konec leta 2022, ko je pacientka pri Zagovorniku načela enakosti prijavila, da ji je ginekologinja med postopkom oploditve z biomedicinsko pomočjo zavrnila nadaljnjo obravnavo in se pri tem sklicevala na ugovor vesti. Po njenih navedbah zdravnica postopkov OBMP ni zavračala nasploh, temveč le pri pacientkah z določeno spolno usmerjenostjo. Takšno ravnanje po presoji Zagovornika in po pojasnilih Zdravniške zbornice Slovenije ne predstavlja dopustnega ugovora vesti, temveč neposredno diskriminacijo.

Primer je nato prerasel v sodni postopek, v katerega se je aktivno vključil tudi Zagovornik in pacientki zagotovil brezplačno pravno zastopanje, spor pa se je končal s sodno mediacijo in poravnavo, v okviru katere je ginekologinja pacientki izplačala “primerno nadomestilo”.

Zagovornik načela enakosti ali vsiljevalec LGBT ideologije? (Foto: STA)

Vendar se pri tem pogosto spregleda, da ugovor vesti ni obrobna pravna posebnost, temveč ustavno varovana pravica, ki ščiti posameznika pred prisilo, da ravna v nasprotju s svojimi najglobljimi moralnimi ali verskimi prepričanji. V medicini ima ta pravica dolgo tradicijo, saj se dotika vprašanj začetka in konca življenja, reprodukcije in posegov, ki niso zgolj tehnične, temveč tudi etične narave. Za številne zdravnike postopki, povezani z umetno oploditvijo, niso nevtralna zdravstvena storitev, temveč poseg v občutljivo področje družinskih in moralnih vrednot.

Je to res diskriminacija?

Zdravniki se vse pogosteje znajdejo v položaju, ko morajo izbirati med poklicno eksistenco in zvestobo lastnim etičnim načelom. Ko institucije, kot sta Zagovornik načela enakosti in Zdravniška zbornica, zavzamejo enotno razlago, da je vsako razlikovanje že samo po sebi diskriminacija, se ugovor vesti postopoma spreminja v zgolj teoretično pravico brez realne vsebine.

Tudi sodna mediacija in izplačilo nadomestila, ki sta bili v javnosti predstavljeni kot dokaz nezakonitega ravnanja zdravnice, imata lahko drugačen pomen. Poravnava ne pomeni nujno priznanja krivde, temveč je pogosto pragmatična odločitev posameznika, ki se želi izogniti dolgotrajnemu, dragemu in medijsko izpostavljenemu sodnemu postopku.

Zato je primer mogoče razumeti kot še eno poglavje v kulturni vojni, v kateri se ne odloča le o pravicah posameznih pacientov ali zdravnikov, temveč o tem, kakšna moralna izhodišča bodo v prihodnje sploh še dovoljena v poklicih, ki so del javnega sistema. Če bo ugovor vesti tudi v prihodnje razlagan zgolj formalno in ozko, se lahko zgodi, da bo obstal le še na papirju – kot ustavna pravica brez dejanske vsebine.

Sara Kovač