GENOCID: Včeraj Srebrenica, danes Gaza

Memorial pri Potočarih je s tisočerimi belimi v nebo štrlečimi nagrobniki impresiven pomnik genocida, ki je se pred 30 leti zgodil v Srebrenici. Še bolj kot ta kraj spomina pa me je v Sarajevu presunila pred 10 leti postavljena skulptura kiparja Mensuda Keče poimenovana Nermine dođi (Nermin, pridi). Kip v Velikem parku upodablja očeta, ki kliče sina ... v smrt.

Tisoči žrtev so statistika, vsaka žrtev pa je človeška tragedija, tako nekoč v Sarajevu in Srebrenici kot danes v Gazi. Večina teh zgodb ostane anonimnih, le nekatere pridejo do nas in se nas dotaknejo v globino. Ramo Osmanović je bil eden od 15.000 moških, ki so se iz srebreniške enklave skušali prebiti skozi obroč srbskih enot Ratka Mladića. Po uradnem štetju, ki nikoli ne bo dokončno, je 8372 bilo zajetih in zverinsko ubitih. Najsrečnejši so se prebili na ozemlje pod bošnjaškim nadzorom, mnogi so mesece tavali v gozdu, se skrivali v jamah, jedli listje, travo, korenine.

V muzeju v Potočarih hranijo pričevanja o mnogih zgodbah in tudi videoposnetek Rama Osmanovića, ki so ga med maršem smrti zajeli Srbi. Obljubili so mu hrano in prostost, če prikliče ubežnike, ki so bežali po slemenu bližnjega griča. »Nermine dođi ... Nermin, pridi dol, pridite vsi, Srbi nam ne bodo naredili nič hudega,» je Ramo na ves glas klical 19-letnega sina. Srbi so ga izkoristili kot živo vabo. Oče ni vedel, da sina kliče v smrt. Ta je čakala oba in vse druge, ki so nasedli.

Ramova žena Saliha je tiste dni izgubila še drugega sina, 18-letnega Edina. Ostala je sama, strta. Ko je bilo treba, pa je zbrala pogum in šla na sodišče v Haag pričat proti Ratku Mladiću. Zavrnila je zaščiteno pričevanje. Morilcu je pogledala v oči. On jih je povesil, ni zdržal pogleda.

Takrat se je vsaj končalo s sojenjem. Meddržavno sodišče je leta 2007 po 12 letih masaker priznalo kot genocid. Več desetin vojnih zločincev je bilo obsojenih. V Gazi se že skoraj dve leti pred očmi svetovne javnosti, dokumentiran v tisočerih posnetkih na družbenih medijih, dogaja še večji, še hujši, še krutejši genocid.

Izraelska vojska v Gazi ni nič bolj etična kot Mladićevi »škorpijoni«, ki so izstradanega Rama zvabili v smrtno past s ponudbo vode, hrane in prostosti. Izraelci so se s streljanjem na humanitarce znebili agencij Združenih narodov in preprečili dobavo hrane, vode, zdravil. Potem so sestradane ljudi zvabili v past izraelsko-ameriške fundacije, ki se predstavlja za humanitarno, a je v resnici zločinska. S hrano kot vabo vojakom IDF, morilcem v uniformah, nudi priložnost, da streljajo na množico. Vsak božji dan jih pokosijo 30, 50, 70. Tudi več kot 300 so jih ubili in ranili v enem dnevu, ko so se nanje spravili celo z droni in tankovskimi topovi.

Perverzno. Nič manj podlo, kot je bil napis »Arbeit macht frei« nad vhodom v Auschwitz. Onkraj tistega praga ni bilo svobode, le trpljenje in smrt. Natanko kot v Gazi, kot brez sramu javno pove minister Bezalel Smotrič, ko zahteva, da se Gaza izprazni, pa če vsi pocrknejo od lakote.

Mednarodna skupnost tako kot za časa Srebrenice molči in dopušča genocid. Še več: tokrat oborožuje in politično podpira storilce. Morda bodo čez 12 let točili krokodilje solze in, ko Gaze ne bo več, postavljali memoriale. Tudi v Srebrenici so Mladiću prižgali zeleno luč. Kdo? Ne tistih 600 Nizozemcev, ki so jih razglasili za grešne kozle. Res je, da so se Mladiću pokorili tako podlo, kot se danes njihov rojak Mark Rutte udinja Donaldu Trumpu, toda poveljnik Nizozemcev je 6., 8. in 11. julija 1995 urgiral v Sarajevo za zračno kritje, ki bi edino ustavilo desettisoče težko oboroženih Srbov. S poveljstev Nata (pod oznako ZN) v Sarajevu in v Zagrebu, kjer je francoski general Bernard Janvier imel zadnjo besedo, so vsakič rekli ne. Šele 11. julija, ko je že bilo prepozno, so zgolj demonstrativno poslali dve lovski letali.

Vojaki so odgovarjali politiki. V ZDA so takrat že zasnovali osnutek sporazuma v Daytonu o delitvi Bosne in Hercegovine. Srebreniška enklava je ovirala teritorialno kontinuiteto srbske entitete. Treba jo je bilo odpraviti v zameno za Sarajevo. Ni naključje, da je NATO konec avgusta 1995, le nekaj tednov po Srebrenici, s 400 letali in 5000 vojaki napadel srbske položaje in po 44 mesecih obleganja in 12.000 mrtvih v treh tednih razbil srbski obroč. Bill Clinton je 1. novembra v Daytonu slavil dogovor, ki so ga podpisali tudi s krvjo 8372 ubitih v Srebrenici.