Te dni človeštvo obeležuje različne obletnice istega zla, poimenovanega – genocid. Gre za danes najpogosteje izgovorjeno besedo in najbolj srhljivo vsebino, ki jo ta beseda skriva. Genocid je, kot temu pojmu najpogosteje rečemo, namerno in sistematično uničenje etnične, verske, rasne ali narodne skupine, večjega dela ali v celoti. Pojem je opredelil pravnik Raphael Lemkin leta 1944, pravno pa je bil uzakonjen s Konvencijo o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida (1948), ki ga ta definira kot
dejanja, storjena z namenom uničiti določeno skupino. Običajno se misli, da so samo vojne kontekst genocida in fizične likvidacije ljudi sredstvo za doseganje njegovega cilja. Žal takšno razumevanje vsebine genocida sodobna praksa zločinov že popravlja. K omenjenemu načinu razumevanja genocida je treba dodati še etnični inženiring, ekonomske sankcije ter carinske vojne in uporabo lakote kot svojevrstno inoviranje v izvajanju zločinov. Jalove razprave o končno »ustrezni« pravni formulaciji pojma genocid predstavljajo dejanski zagovor izvajanja genocida. Praksa uči, da za inoviranje metod in tehnik izvajanja genocida ljudska pokvarjenost nima meja.