Ganljivo slovo Marinka Galića: “Če sem pomagal vsaj enemu otroku, je bilo vse vredno.”

Po šestnajstih letih neprekinjenega dela z mladimi nogometaši je Marinko Galić sprejel eno najtežjih odločitev svojega življenja. Na družbenem omrežju Facebook je sporočil, da začasno prekinja delovanje Nogometne šole Marinko Galić, ki je v vseh teh letih postala mnogo več kot le prostor za učenje nogometa.

V čustvenem zapisu je priznal, da je odločitev zorela dlje časa in da zanjo ni bilo lahko najti pravih besed. Ob začetku zgodbe pred šestnajstimi leti si je zadal preprost, a pomemben cilj – otrokom ponuditi okolje, kjer bodo z veseljem prihajali na treninge, se učili discipline, spoštovanja, prijateljstva in ljubezni do športa.

“Nikoli mi ni šlo zgolj za rezultate. Vedno sem verjel, da je največja zmaga to, da otrok z igrišča odide z nasmehom in se naslednji dan z veseljem vrne,” je zapisal.

Skozi njegovo nogometno šolo je svojo športno pot začelo veliko otrok. Nekateri so prve nogometne korake naredili prav pod njegovim vodstvom, pozneje pa oblekli tudi dres mlajših slovenskih reprezentanc in uspešno nadaljevali kariero v članskem nogometu. A kot poudarja Galić, so bile zanj največja nagrada predvsem otroške zgodbe, nasmehi in osebna rast mladih športnikov.

Ob tem je odkrito spregovoril tudi o drugi plati dolgoletnega dela. Vodenje nogometne šole je pomenilo vsakodnevno organizacijo treningov, turnirjev, iskanje finančnih sredstev in skrb za čim boljše pogoje za razvoj otrok.

V zadnjih letih so se službene obveznosti in osebne življenjske okoliščine začele kopičiti. “Iskreno povedano – utrujen sem. Ostal sem brez energije, ki je potrebna za vodenje tako zahtevnega projekta. Otroci si zaslužijo trenerja in vodjo, ki daje sto odstotkov sebe. Trenutno tega preprosto ne zmorem več,” je zapisal.

Dotaknil se je tudi pomanjkanja finančne podpore ter sodelovanja z okoljem in drugimi klubi. Verjel je, da bi moralo biti delo z otroki skupna odgovornost vseh, vendar je bila resničnost pogosto drugačna.

V zapisu je iskreno priznal tudi lastne napake. Poudaril je, da je vse odločitve sprejemal po svoji vesti in z mislijo na dobro otrok, čeprav se z njimi niso vedno vsi strinjali. Če je koga nehote prizadel ali razočaral, se je iskreno opravičil.

Kljub težki odločitvi odhaja brez grenkobe. “Ne odhajam zagrenjen. Odhajam predvsem utrujen,” je zapisal in dodal, da bo svojo energijo za nekaj časa usmeril v nove izzive. Ali se bo zgodba nogometne šole nekoč nadaljevala, danes še ne ve.

Ob koncu se je zahvalil vsem otrokom, staršem, trenerjem, sodelavcem, prijateljem in podpornikom, ki so v šestnajstih letih soustvarjali zgodbo njegove nogometne šole.

Njegove zadnje besede pa so mnoge ganile: “Če sem v teh šestnajstih letih vsaj enemu otroku pomagal, da je postal boljši nogometaš, predvsem pa boljši človek, potem je bilo vse vredno. Verjamem, da dobro delo vedno pusti sled. In če bo kdo čez leta rekel: ‘Tudi jaz sem začel pri Marinku Galiću,’ bo to zame največje priznanje.”

S tem se za zdaj zaključuje pomembno poglavje ene od prepoznavnih nogometnih zgodb, ki je v več kot desetletju in pol zaznamovala številne mlade športnike ter njihove družine.

The post Ganljivo slovo Marinka Galića: “Če sem pomagal vsaj enemu otroku, je bilo vse vredno.” appeared first on Lokalec.si.