Galerija Plečnikova Trafika: Otvoritev

Napovedujemo uradno otvoritev druge v ciklu razstav Galerije Plečnikova Trafika, ki povezuje arhitekturni kontekst s sodobno umetnostjo. Avtorica tokratne intervencije je umetnica Ajda Podgorelec, ki se predstavlja z razstavo Zrno na zrno, potica; šiv na šiv, Prasica.

Pri Trafiki se bomo zbrali v četrtek, 5. 3., ob 18:00.

Vljudno vabljeni!

Zrno na zrno, potica – šiv na šiv, prasica

Praksa umetnice Ajde Podgorelec je bila doslej zastavljena kot obsesivno proizvajanje – kot neprekinjen tok dela, katerega derivat so objekti iz tekstila. Po več letih rigorozne produkcije tekstilnih del, Prasic, se je maja lani na razstavi Dež bo v DobraVagi simbolno poslovila od njih. V pričujoči postavitvi jih gledamo zapakirane v vakuumske vreče, skoraj skrite v Trafiki, a še vedno vztrajno prisotne. Zdi se, da so razstavljene skoraj na silo, kakor da je nujno upravičiti njihov obstoj. Hkrati umestitev v vakuumske vreče lahko razumemo kot ponoven poskus nevtralizacije: niti gesta poslavljanja ni prinesla želenega učinka – odveze od nenehnega toka dela. Namesto tega avtorica Prasice začasno nastani v Trafiki, ki prevzame funkcijo skladišča ali zavetišča in deluje kot vmesna stopnja, medtem ko se njena praksa prestrukturira.

Sama pa iznajde še več novega dela, ki postaja čedalje bolj hermetično. Popis vloženega dela je predstavljen na fasadi Trafike in tako prevzame poglavitno, vidnejše mesto. Za njegov prikaz apropriira formo informativnega listka, ki se nahaja v notranjosti industrijsko izdelanih oblačil in razkriva njihovo sestavo ter navodila za vzdrževanje – le da te podatke nadomesti s poskusi popisa vseh drobnih elementov vsakega dela ter vloženega časa in dela. Vmesti ga v spoj med dvema vrstama opeke, ki ga razume kot analog šiva; razgradnjo celote na drobne komponente pa lahko apliciramo tudi na strukturo arhitekturnega dela, ki ga sicer gledamo kot monolit. Ta pozornost se tematsko poveže z nevidnimi oblikami dela, ki jih v svojem opusu obravnava Podgorelec in so pogosto spolno zaznamovane, a iz različnih razlogov spregledane.

V tekstilnih delih so kakor zamrznjeni benigni postopki, ki se jih mnoge posameznice vsakodnevno poslužujejo kot orodja nadzora nad lastno prezentacijo. So materializirani procesi postajanja sprejemljive in prebavljive, ki pa vedno nosijo grožnjo obrata v očitek o posamezničini plehkosti in brezglavem konzumerizmu. Od tod tudi umetničino poimenovanje zanju – Prasice –, ki ga uporablja z veliko mero dvoumnosti. Ta beseda pogosto služi diskreditaciji posameznic, ki so domnevno preobremenjene z lastno zunanjostjo, s tem pa zanika okoliščine, ki jih v to ukvarjanje silijo.

Pretveza prostovoljnosti dela je prisotna tudi v drugi obliki dela, ki se je dotika umetnica: tovarniški proizvodnji. Podgorelec nikakor ne enači svojega položaja s položajem industrijskih delavk, vendar struktura njenega dela povzema in izpostavi mehanizme, ki so v njem prisotni: neprekinjeni tok proizvodnje objektov, ki kakor da nastajajo sami sebi v namen, v namen ohranjanja tega toka. Vzporedno s tokom dela poteka tudi tok potrošnje – Podgorelec hkrati udejanja oba: Prasice so tako produkt kot njegov potrošnik, hkrati pa ostanek teh procesov, v katerem nobena pozicija ni nevtralna in v katerih sta zagozdena tako proizvajalec kot potrošnik.

Res je, da si umetnica delo za razliko od drugih delavcev zada sama, vendar je prav tu ključen moment osamosvojitve dela od avtorice, ki delu podeli več avtonomije, kakor si jo lahko privošči sama. Prav kompulzivna potreba po delu je tista, ki transformira Prasice iz umetniških del v zahtevno entiteto, ki je navidezno emancipirana, vendar zgolj sledi istemu toku kakor umetnica. Širše gledano je v sistemu sodobne umetnosti prav tako podvržena paradigmi hiperprodukcije; za plačano delo pa mora biti hvaležna, čeprav na njem sloni njeno preživetje.

Podgorelec skuša narediti vidno sicer zapostavljeno delo, a se tudi tu uspeh nenehno izmika. S to gesto pa ključno transformira lastno prakso. Plod dela niso več Prasice; te so zgolj še nekakšno sidrišče, okoli katerega se plasti umetničino delo in se prepleta z njenim zasebnim življenjem, a zaradi tega vanj ne vstopa nič manj intenzivno in intruzivno. Beleženje lastnega dela nima druge funkcije, kakor da priča o tem, koliko dela je bilo vloženega v umetničino delo. Hkrati pa prav to dejanje sproducira nov pomen in ga osmisli.

Absurd delovnih nalog, ki so vedno bolj abstraktne, nemerljive in hermetične, hkrati pa vztrajanje na njihovem beleženju in meritvah, tvorijo kompleksno mrežo, v kateri nesmisli odzvanjajo eden od drugega in se medsebojno potencirajo. Umetniško delo, ki popisuje delo vloženo v posamezno delo, lahko razumemo kot poskus, kako utemeljiti lastno delo – je zopet materializacija nematerialnega dela. Beleženje dela pa samo po sebi proizvede še več dela, ki ga je mogoče ali potrebno zabeležiti; delo se samokanibalizira in tisto, kar izpljune, je čedalje manj koherentno. Tako se formira vedno tesnejša zanka, znotraj katere umetnica še lahko poskuša afirmirati lastno delo. Kompulzivno delovanje dela njena dela skoraj opresivna, hkrati pa delujejo kot objekti za predelovanje intruzivnih dvomov v lastno delo. Šele določena vrsta dela namreč dela umetniško delo zaznavno in legitimno.