Gabi se mi vprašanje: »S kom boste šli v koalicijo?«

Vsakič, ko se približajo volitve, se v slovenski politiki ponovi ista scena. Preden sploh slišimo, kaj kdo misli o zdravstvu, varnosti, gospodarstvu ali življenjskih stroških, se začne skoraj sveta igra koalicijske kombinatorike. In potem pride vprašanje, ki mi gre iskreno na živce: »S kom boste šli v koalicijo?«

Ne zato, ker koalicije niso pomembne. Seveda so. Problem je v tem, da to vprašanje postane glavno vprašanje. In ko je glavno vprašanje napačno, je tudi rezultat napačen.

Ko mediji in politika pred volitvami potiskajo v ospredje koalicije, se volitve spremenijo v nekaj, kar z državo nima več dosti skupnega – v šahovsko partijo, kjer štejejo poteze, ne rešitve. S tem naredimo tri škodljive stvari. Volitve postanejo glasovanje proti, ne glasovanje za. Ljudje ne volijo programa, ampak glasujejo zato, da »ne bo tistih«. In ko voliš proti, vedno dobiš manj: manj vizije, manj reform in manj poguma.

Politiki se začnejo obnašati kot trgovci z vstopnicami. Namesto da bi jasno povedali, kaj bodo naredili, začnejo kalkulirati, komu se smejo nasmehniti, komu ne, in koga ne smejo užaliti, da si ne zaprejo vrat. Rezultat je sterilna kampanja, polna praznih stavkov. Resne teme se umaknejo. Vprašanje koalicije deluje kot dimna zavesa. Kjer bi morali govoriti o sistemih, govorimo o imenih, kjer bi morali govoriti o reformah, govorimo o zamerah.

Pravi politik, še posebej domoljub, ki mu je Slovenija res na prvem mestu, bi moral na to vprašanje odgovoriti preprosto: »Šel bom v koalicijo z vsakim, če je to dobro za državljane in dobro za Slovenijo.« Koalicija je namreč orodje, ne cilj. Cilj je napredek, funkcionalna država in premik stvari na bolje.

Ko politik že pred volitvami razglasi, da z nekom nikoli ne bo sodeloval, pogosto ne govori o vrednotah, temveč o taktiki. In prav ta taktika nas potiska v stanje, ki ga vsi že predobro poznamo – stagnacijo.

Če kampanjo gradimo na vprašanju »s kom«, dobimo mandat, ki je že vnaprej ujet v okvire pogojevanj, blokad, zamerljivih linij in neskončnih rdečih črt. Namesto da bi volitve odprle prostor za reševanje problemov, se politika zaklene sama vase. Po volitvah se nato izkaže, da je bila vsa energija porabljena za obliko oblasti, ne za vsebino, ljudje pa ostanejo z istimi težavami.

Zdravstvo je učbenik takšne politike. Leta in leta poslušamo obljube, medtem ko se realnost premika v smer tihe privatizacije. Začeli smo z zobmi, danes pa je marsikje zobozdravstvo praktično dostopno le še z denarnico. Tisoče evrov odteka za posege, ki bi morali biti normalno dosegljivi. Vsaka vlada obljubi reševanje čakalnih vrst, a te se pogosto le še podaljšajo. Medtem imamo ljudi brez osebnega zdravnika. To ni več politična tema, temveč sistemska sramota. Ko prideš do točke, ko imaš zapore lepše od bolnišnic, je nekaj narobe v osnovni logiki države.

Točno to se zgodi, ko politiko vodimo skozi vprašanje koalicij namesto skozi vprašanje rešitev. Reformam je potreben pogum, pogum pa je prva žrtev koalicijske preračunljivosti.

Enako velja za varnost. Država, kjer ljudje čutijo, da kriminal raste, ne potrebuje predvolilnega teatra, ampak jasne odgovore o tem, kdo je odgovoren, kaj se bo naredilo, kdaj in kako se bodo merili rezultati. Toda ko je fokus kampanje »s kom«, varnost postane opomba. O njej se govori v sloganu, ne v ukrepih.

Najslabše pri vprašanju »s kom boste šli v koalicijo« je, da volitve spremeni v kviz o zamerah namesto v pogodbo o ukrepih. Država ne potrebuje pravih kombinacij, temveč dostopno zdravstvo, učinkovite institucije, varnost, ki se čuti, gospodarstvo, ki diha, in politiko, ki zna sodelovati, kadar gre za skupno dobro.

Če bi imeli zdravo politično kulturo, bi bilo glavno vprašanje kampanje drugačno. Spraševali bi po treh konkretnih ukrepih v prvih stotih dneh, po jasnih rešitvah za čakalne vrste in po načinu, kako se bo dokazalo, da ukrepi delujejo. Zahtevali bi konkretne odgovore o tem, kako bo vsak državljan dobil osebnega zdravnika, kaj pomeni več varnosti v številkah in dejanjih ter kje se bo rezala birokracija in kje vlagalo.

To so vprašanja, ki vodijo v napredek. Vprašanje »s kom« pa nas potiska v stagnacijo, saj nas že pred začetkom sili v navijaške jarke.

Zato mi je to vprašanje odvratno. Ne zaradi politike same, temveč zaradi posledic, ki jih prinaša. Sili nas, da razmišljamo o tem, kdo bo s kom, namesto o tem, kaj bo kdo naredil.

In dokler bomo volitve začeli z vprašanjem koalicij, jih bomo tudi končali z istim rezultatom: veliko besed, malo premikov in država, ki hodi počasneje, kot bi lahko.

Slovenija si zasluži več. Prvi korak k temu pa je, da nehamo postavljati napačna vprašanja.