Franci Lazarini: Imate Slovenci še kakšnega arhitekta poleg Plečnika?

V Ljubljano je prišlo poletje in ulice so kot vsako leto preplavili turisti. Spet se bomo pritoževali nad gnečo, hrupom, turisti, ki sredi noči zvonijo na naših vratih, ker so naše stanovanje zamenjali za airbnb nadstropje višje, … Turistifikacija je postala sestavni del življenja v Ljubljani in vsaj po tem smo se (na žalost) uvrstili ob bok drugim evropskim prestolnicam. Včasih se sprašujem, kaj o mojem mestu preko svojih slušalk izvedo obiskovalci. Občasno kakšno pripoved vodičev tudi slišim in neredko zmajem z glavo. Izjave bi moral zbirati. Absolutna zmagovalka lanskega leta je bila razlaga, da ima Plečnikova Narodna in univerzitetna knjižnica fasado iz rdeče opeke zato, ker so jo zgradili komunisti.

Premišljam o tem, katere arhitekturne spomenike vodiči pokažejo bolj ali manj zainteresiranim obiskovalcem. Plečnik je vsekakor v zadnjih desetletjih postal ključni del ljubljanske turistične ponudbe. Brez dvoma gre za osebnost, ki se večini tujcev vtisne v spomin, celo do takšne mere, da je to edino, kar si, poleg dobre večerje, zapomnijo od slovenske prestolnice. Kot da Slovenci ne bi premogli drugih arhitektov s prav tako zanimivimi življenjskimi zgodbami in kvalitetnimi stvaritvami.

Za ta pomanjkljivi vtis niso krivi obiskovalci, pogosto tudi ne njihovi vodniki. Srž problema je drugje. Slovenci imamo do svojih uglednih prednikov nenavaden odnos. O večini vemo zelo malo ali nič, peščico pa skoraj malikujemo. Takšne mitizacije in komercializacije je od osamosvojitve naprej deležen tudi Plečnik. Po drugi strani pa težko sprejmemo, da bi lahko istočasno delovali dve pomembni osebnosti (ali celo več). Da je hkrati z Jožetom Plečnikom ustvarjal tudi Ivan Vurnik, hkrati z Edvardom Ravnikarjem Edo Mihevc, …

Hiša, v kateri je živel in delal Plečnik, je danes zgledno urejena v muzej in dokumentacijski center in prav je tako. Na le par minut hoda oddaljeni vili, v kateri je na vrhuncu svojega ustvarjanja bival Vurnik, pa ni niti spominske plošče. Le redko kdo se zaveda, da je bila cerkev Kristusovega učlovečenja v Dravljah, delo Marka Mušiča, za osemdeseta leta 20. stoletja prav tako drzna kot cerkev sv. Frančiška Asiškega v Šiški za dvajseta. Da so tudi Mušičeve Nove Žale zanimiv primer pokopališke arhitekture, ne le Plečnikov Vrt vseh svetih. Koliko Ljubljančanov ve, kakšen pomen je imel za urbanistični razvoj mesta Maks Fabiani? Da je po njegovi zamisli mdr. nastal trg pred sodno palačo, prvi po enotnem načrtu zasnovani trg pri nas? Ali predstavimo našim gostom iz tujine izjemen pomen Šubičevega Nebotičnika, nekoč ene najvišjih stavb v Evropi? In še bi lahko naštevali…

Nisem pristaš t. i. what if history, saj je zgodovinski razvoj le redko posledica enega samega dogodka. A včasih se, bolj za šalo kot zares, vprašam, kakšna bi bila Ljubljana, če bi Maks Fabiani sprejel Vurnikovo povabilo in prišel za profesorja na novoustanovljeno ljubljansko univerzo, Plečnik pa bi ostal v Pragi. Če bi Vurnik v večji meri uspel realizirati svoj slovenski nacionalni slog. Če bi namesto Ravnikarja na natečaju za Trg revolucije zmagal npr. Marjan Tepina. Če ne bi prišlo do rušilnega potresa leta 1895. Eno je nesporno, njena arhitektura in urbanizem bi bila precej drugačna. Bi bilo zato mesto kaj manj atraktivno? Prepričan sem, da ne. Vsaka doba daje mestu svoj pečat, vsak arhitekt prispeva svoj kamenček v mozaik njegove podobe, eni večjega, drugi manjšega… Bi bilo zato turistov kaj manj? Zagotovo ne, vprašanje pa je, katere stavbe bi v tem primeru predstavljale turistično ponudbo slovenske prestolnice.

Umetnostni zgodovinarji se, pa če si to priznamo ali ne, večinoma naslanjamo na splošno sprejet kanon del, ki jih smatramo za vrhunec nekega obdobja. Tak izbor pa je vselej dogovoren. Stane Bernik (1938–2019), eden prvih raziskovalcev povojne slovenske arhitekture, je v enem od intervjujev poudaril, da njegova knjiga Slovenska arhitektura dvajsetega stoletja (2004), predstavlja izbor stavb, ki se mu zdijo pomembne, ne želi pa, da bi ta izbor prerasel v kanon. A se je to še prehitro zgodilo…

Spominjam se šaljive izjave enega od svojih profesorjev, da bo napisal alternativno zgodovino slovenske likovne umetnosti, ki bo postregla z drugačnim, nekanonskim izborom del. Škoda, da zamisli ni uresničil, saj bi bilo branje takšne knjige ne le dobrodošla popestritev, temveč bi z njim dobili drugačen, svež pogled na našo umetnostno preteklost. Morda pa lahko domislica služi kot spodbuda za prevetritev kanona slovenske arhitekture (in drugih zvrsti likovne umetnosti). Na gledanje izven okvirja. In to na način, da ob tem, po nepotrebnem, ne zmanjšujemo pomena del, ki sedaj veljajo za najboljše, kar je ustvaril naš narod. Ko si bomo sami razčistili, kaj so presežki naše arhitekture, bomo precej lažje razširili turistično ponudbo Ljubljane in drugih slovenskih mest. In kdo ve, morda bo tudi pri turistih takšen spremenjen, bolj raznolik, nabor spomenikov naletel na pozitivne odzive.

Piše: dr. Franci Lazarini, Univerza v Mariboru in ZRC SAZU

Naslovna fotografija: Vurnikova hiša; Stavba Zadružne gospodarske banke, najpomembnejše zgodnje delo arhitekta Ivana Vurnika, avtor fotografije A. Pavan, vir: https://www.visitljubljana.com/en/poi/vurnik-house

Vas zanima arhitektura v vseh razsežnostih? Tu smo.