France Prešeren je bil v svojem času preziran – zakaj ga danes slavimo?

8. FEBRUAR – Dan, ko Slovenci slavimo kulturo, Napoleon dobi lekcijo iz trme, Rusija pa spozna, da ni večna velesila. Kultura, vojne, ponosi in porazi – danes je dan, ki nam daje več zgodovinskih lekcij, kot bi si želeli priznati.

Prešernov dan: Vsako leto ga praznujemo, a ali res razumemo, zakaj?

8. februar je slovenski kulturni praznik, a roko na srce – večini pomeni le prost dan, ki ga lahko izkoristijo za počitek, sprehod ali kakšen zadnji skok na smučišče. Ampak zakaj ga sploh praznujemo? No, ker je bil na ta dan leta 1849 v Kranju pokopan France Prešeren, največji slovenski pesnik, ki ga v šolskih klopeh najprej sovražimo, kasneje pa morda (morda!) celo malo cenimo.

Ironično je, da je Prešeren v svojem času veljal za propadnika, ki je živel v bedi in umrl v obupu. Zaničevali so ga meščani, zavračale so ga ženske, uradniki pa mu niso hoteli dati odvetniške licence, ker so se bali njegove “slabe morale”. Ko danes recitiramo Zdravljico, redkokdo pomisli, da bi bil Prešeren verjetno fasciniran (ali pa zgrožen), če bi videl, da njegove besede danes pojejo pred nogometnimi tekmami, na državnih proslavah in v parlamentu, kjer se ob njih prikimavajo ljudje, ki so kulturno dediščino pripravljeni poslati na stranski tir, ko pride do proračuna.

Ampak kljub temu – Prešernov dan nas spomni na to, da brez kulture ni naroda. In čeprav smo Slovenci majhni, smo preživeli predvsem zato, ker smo imeli jezik, pesmi, umetnost – in ljudi, ki so jih kljub težavam ustvarjali.

Napoleon pri Eylauu: Ko ti zima in ruska trma pokvarita vojaški ego

Zgodovina je polna zgodb o ljudeh, ki so mislili, da so nepremagljivi – in potem odkrili, da svet ne deluje po njihovih pravilih. Ena takih zgodb se je odvila 8. februarja 1807, ko je Napoleonova vojska trčila ob rusko-prusko armado v bitki pri Eylauu.

Predstavljajte si prizor: sneg, veter, kaos na bojišču, kjer vojaki komaj vidijo, kdo je sovražnik in kdo zaveznik. Napoleon, ki je bil vajen hitrih, odločnih zmag, je tokrat naletel na nekaj, česar ni pričakoval – Rusov, ki so raje umirali v snegu, kot se predali. Bitka je trajala dva dni, umrlo je več kot 50.000 vojakov, končnega zmagovalca pa pravzaprav ni bilo.

To je bil prvi resen signal, da Napoleon ni nepremagljiv. Če bi bil takrat malo bolj previden, bi morda desetletje kasneje ne ponovil iste napake in poskušal osvojiti Moskvo, kjer se je njegov imperij začel sesuvati. Ampak tako pač je – tisti, ki ignorirajo opozorilne znake, pogosto končajo v zgodovinskih knjigah kot primeri “kaj NE storiti”.

Rusko-japonska vojna: Ko “eksotična” azijska država poniža evropsko velesilo

Zahodnjaki so stoletja verjeli, da so vojaško superiorni, ker so imeli večje topove, večje ladje in – tako so mislili – več razuma. Potem pa je prišla 8. februarja 1904 rusko-japonska vojna, ki je postavila stvari na glavo.

Japonska, ki je bila do sredine 19. stoletja skoraj popolnoma odrezana od sveta, je v nekaj desetletjih postala moderna vojaška sila, ki se je lahko merila s katerokoli evropsko velesilo. Rusija, na drugi strani, je še vedno verjela, da bo velikost države nadomestila vse strateške pomanjkljivosti.

Rezultat? Japonci so Rusom razbili floto, zavzeli strateške točke in dokazali, da je Zahod ranljiv. To je bila prva vojna v sodobni zgodovini, kjer je azijska država popolnoma ponižala evropsko. Rusija je izgubila, njen imperij pa je začel razpadati – do revolucije leta 1917 ni bilo več daleč.

Kaj se lahko naučimo iz tega? Podcenjevanje nasprotnika je skoraj vedno usodna napaka.

Kaj nam 8. februar dejansko pove o svetu?

Če vse te zgodbe zložimo skupaj, dobimo dan poln lekcij, ki so danes prav tako pomembne kot nekoč.

• Slovenci imamo kulturni praznik, ker vemo, da brez jezika in umetnosti ne obstajamo kot narod.
• Napoleon je bil vojaški genij, a še vedno ni videl, da lahko narava in vztrajnost uničita tudi najboljšo strategijo.
• Rusija je mislila, da je nepremagljiva – dokler ni srečala bolje organiziranega in bolje pripravljenega nasprotnika.

Zgodovina je zanimiva prav zato, ker nam vedno znova pokaže iste vzorce. Ljudje, ki verjamejo, da so nepremagljivi, pogosto postanejo primeri za učbenike zgodovine. In tisti, ki mislijo, da je kultura le “dodatna vrednost”, običajno ugotovijo, da brez nje nobena država ne zdrži dolgo.

Vprašanje pa je: bomo te lekcije vzeli resno ali bomo čakali, da jih zgodovina ponovi na najbolj boleč način?

Napisal: E. K.

Vir: www, Wikipedia

The post France Prešeren je bil v svojem času preziran – zakaj ga danes slavimo? first appeared on NaDlani.si.