Fran Gerbič, Pesmi za en ali dva glasova

Recenzija: Fran Gerbič, Pesmi za en ali dva glasova, Glasbena šola Cerknica,

2025; zbral in uredil Zoran Krstulović, 79,90 €

Piše: Franc Križnar

Gerbič v Pragi, 1867 (dLib)

Fran Gerbič (1840-1917) je bil najprej operni pevec-tenorist, potem pa še skladatelj in pedagog. Šolal se je v Pragi in tudi tam začel (1867) svojo pevsko kariero. Potem je pel še v Zagrebu (1869-1878), nemškem Ulmu in ukrajinskem Lvivu/Lvovu. Od 1886 je v Ljubljani vodil šolo Glasbene matice, zbor Narodne čitalnice in glasbene predstave slovenskega gledališča. Bil je zborovodja pevskega društva Ljubljana in regens chori šentjakobske cerkve. Med slovenskimi skladatelji v drugi polovici 19. stol. zavzema pomembno mesto. Njegova dramsko poudarjena dela odlikuje močna harmonska govorica in je avtor prve slovenske simfonije (Lovska, 1915). Izdajal pa je tudi revijo Glasbena zora (1899-1900) kot prvi slovenski časopis za svetovno glasbo. V skladateljevem opusu sta tudi operi Kres (1896) in Nabor (1913). Tukaj sta še Gerbičevi Jugoslovanska rapsodija (1907) in Jugoslovanska balada (1910). Med vokalnimi deli so še: kantata Slovo (1894), Oče naš za mešani zbor in orkester (1915), dve slovenski in tri latinske Maše in samospevi ter dvospevi.

Fran Gerbič, Pesmi za en ali dva glasova (Cerknica, 2025), naslovnica

Opus slednjih je zdaj izšel v obsežni monografiji Fran Gerbič, Pesmi za en ali dva glasova, ki jo je v nakladi 250 izvodov izdala Glasbena šola Frana Gerbiča v Cerknici (2025). V njej je prvič objavljenih kar dve tretjini skladb, kar govori samo zase. Gre za skladateljev opus 58 tovrstnih del, vokalno inštrumentalnih miniatur F. Gerbiča. Čeprav njegov tovrstni ustvarjeni opus ni bilo skladateljevo osrednje področje ustvarjalnosti pa njegova izdaja le pomeni še en kamenček v mozaiku ohranjanja slovenske nestvarne, duhovne dediščine. Prav s pomočjo tele monografije se bo vsekakor slovenski pevski repertoar širil in obenem na povsem novih straneh slovenske glasbene zgodovine populariziral vedenje o tem. Doslej je malo Gerbičevih del izšlo v tisku – v zbirkah in revijah – in je večina njih ostala ohranjena v skladateljevih rokopisih. Glavnino tega dela je prevzel zbiralec in urednik, muzikolog mag. Zoran Krstulović. Skrben izbor, sistematika in vztrajanje pri sikanju Geričeve vokalno-inštrumentalne zapuščine pa je rodilo soj rezultat. Zraven so Z. Krstuloviću pomagali še skladatelj in univ. profesor dr. Andrej Misson. Ta je (kompozicijsko) dopolnil očitno izgubljene ali manjkajoče zadnje takte klavirske spremljave samospeva Zdravica, op. 54, št. 2. Mag. Hedvika Zdovc, arhivska svetovalka v ZAC je prispevala transliteracijo¹ iz gotice besedila samospeva Ich bin müde, op. 93. Hrvaška muzikologinja dr. Nada Bezić pa je posredovala digitalne kopije rokopisov in prepisov Gerbičevih samospevov iz arhiva Hrvaškega glasbenega zavoda v Zagrebu.

Gerbičeva zbirka Milotinke, naslovnica, GML, 1887

Knjiga na vsega 259 str. velikega A-4 formata najprej prinese uvodnik-Knjigi na pot (str. 9-10)ravnatelja GŠ Frana Gerbiča v Cerknici Milivoja Matkovića; zagotovo najbolj zaslužnega za tale projekt. GŠ v Cerknici nosi ime po F. Gerbiču, tam v letih 1988-1990 (ZDGPS), in od 2004 → (ZSGŠ) spet redno podeljujejo nagrade in priznanja »Frana Gerbiča.« Vmes (2017) je izšla obsežna monografija o F. Gerbiču iz računalnika zdaj že pokojnega slovenskega muzikologa dr. Eda Škulja (1941-2024) in pri kateri je ob takratni 100-letnici smrti F. Gerbiča tudi že sodeloval zdajšnji avtor Z. Krstulović; še vedno in vse pod taktirko ravnatelja GŠ M. Matkovića. Uvodno besedo dodaja še Z. Krstulović (11-17). Razdeli jo v zapuščino F. Gerbiča, dosedanje objave Gerbičevih samospevov in dvospevov, objave v revijah in pesmaricah in razloži svoja uredniška načela. Pianist Ivan Marinović (GŠ Cerknica) je prispeval opombe k redakciji klavirskega parta (19-21). Seznam del in uredniške opombe (23-45) je spet prispeval Z. Krstulović. Tega je razdelil na pesmi z oznako opusa in brez le-tega, osnutke in dva dodatka. Potem sledi najobsežnejši del knjige, objavljene skladbe po zdaj že znanem zaporedju (49-251). Pri vsakem od objavljenih Gerbičevih opisov (z dodatkom je to zdaj 58 pesmi) je naveden obseg, zaporedna številka objavljene pesmi, naslov, avtor libreta, notni zapis s podpisanim besedilom in pri kitičnih pesmih še tekst, preostale kitice le-tega. Na koncu je kar šest kazal, seznamov (253-259): seznam pesmi po datumih nastanka, seznam pesmi z oznako opusa, seznam pesmi brez oznake opusa, seznam pesmi po naslovih, seznam pesmi po avtorjih besedil in seznam (dotlej) neobjavljenih pesmi. Izid knjige, ki iz označene monografije meji že na (samospevno Gerbičevo) antologijo, sta omogočili Občina Cerknica in Glasbena šola Frana Gerbiča Cerknica.

Začetek Gerbičevega samospeva Moji sablici (na bes. Lovra Tomana), Cerknica 2025, str. 49

Knjiga je bogato ilustrirana in tudi opremljena; več kot poklon avtorju, tako ali drugače zaslužnemu za razvoj slovenske glasbe tudi na področju vokalne miniature. Njeno tovrstno vlogo pomeni vseskozi večbarvni tisk. Poleg že navedenih protagonistov so k njenemu uspehu pripomogli še notograf Tadej Lenarčič, redakcijo klavirskega parta je opravil Ivan Marinović, redakcijo vokalnega parta pa Teja Saksida; odlično povezovanje lokalnih strokovnjakov s preostalimi (drugimi). Urednica izdaje knjige je bila Alenka Veber. Lektoriranje sta opravili Nuša Mastnak in Alenka Kobler. Oblikovanje in prelom je delo Pavle Bonče. Knjigo pa je natisnila tiskarna Dravski tisk, d.o.o. iz Maribora.

Tudi nekateri že omenjeni protagonisti so botrovali predstavitvi te monografije (Cerknica, Kulturni dom, 26. marca 2025). Tako kot je zastavljeno vsakoletno podeljevanje nagrad in priznanj poimenovano po F. Gerbiču (pedagogom GŠ), je bil tudi spremljevalni (glasbeni) program sestavljen iz predstavitve nekaterih samospevov F. Gerbiča. Med njimi marsikateri sploh prvič. Izvedli so jih učenci solopetja glasbenih šol širom Slovenije in ki so jih pripravili učitelji, člani Društva slovenskih pevskih pedagogov (deluje že več kot 20 let). Ta program je povezovala Katarina Braniselj. Ker pa je omenjena monografija pretežka, prevelika, da bi bila lahko v rokah pevca ali pevcev in na klavirskem pultu, so izdajatelji priskrbeli še njene separatne tiske v treh zvezkih. Njihove transpozicije so razdeljene glede na višino in barvo glasu: 1. sopran in tenor, 2. mezzosopran in bariton in 3. alt in bas.

1 T. j. prečrkovánje, preslikava znakov ene abecede v znake druge abecede oz. spreminjanje zapisa besede iz ene pisave v drugo. Za narode, ki pišejo z latinico, je najbolj aktualno latinično prečrkovanje – to je spreminjanje neke tuje pisave v latinico.