FOTO in VIDEO (INTEVJU): Dejan Zavec: “Največji psiholog je bilo ogledalo.”

V tokratnem Pomladnem pogovoru na BK TV smo gostili Dejana Zavca, najuspešnejšega slovenskega boksarja, ki je v iskrenem pogovoru spregovoril brez dlake na jeziku.

Kako boks ni bil izbira – ampak klic

“Nogomet me je kot otroka najbolj pritegnil. Bil sem povprečen deček, ki je rad tekel za žogo. Šport mi je bil blizu, vendar se je vse začelo zares šele po osnovni šoli.”

Prvi stik z boksom je bil povsem naključen. “Na treningu nogometa ni bilo nikogar, zato sem šel pogledat, kaj se dogaja v drugi dvorani. Bil je trening boksa – ropot, udarci, energija… takoj sem zaprl vrata. A za menoj je že prišel trener Ivan Pučko in vprašal: ‘Pubec, kaj bi ti treniral?’ In nekako iz spoštovanja – in malo iz strahu – sem rekel, da.”

Tako je pri šestnajstih letih Dejan Zavec prvič stopil v boksarsko dvorano. Pozna starost za začetek, bi rekli danes. A ravno v tem je dokaz, da nikoli ni prepozno.

Rejniško otroštvo in moč notranjega sveta

Zavec je iskreno spregovoril tudi o otroštvu. “Od sedmega leta sem živel pri teti, v rejništvu na kmetiji. Za mene je bilo to normalno – čeprav danes vem, da je drugače. Prej… prej pa se veliko niti nočem spomniti.”

Odraščal je v okolju, kjer je bilo prisotno nasilje in alkohol. “Bil sem majhen grivar, vedno smo se nekam selili. Starša sta oba preminula, a nikoli ju nisem obsojal. Verjamem, da sta želela najboljše, kolikor sta pač znala. Imel bi razlog, da bi bil jezen – a jaz nimam sovražnikov.”

Ravno ta pogled ga je izoblikoval – ne le kot športnika, ampak tudi kot človeka. “Dobre stvari se dogajajo dobrim ljudem. Verjamem v to.”

Oče, ki zna reči “oprosti”

Ko govori o svoji vlogi očeta, zasije poseben ponos. “Imam dve hčerki. In vedno želim, da se lahko pogledam v ogledalo. Naredim napake – kot vsi. A znam priznati, če se zmotim. Nočem, da bi jima skušal nadomestiti tisto, kar sam nisem imel.”

Najpomembneje mu je, da ju vzgaja v odgovorni, samostojni osebi. “Želim, da vesta – če želita v življenju nekaj imeti, bosta morali nekaj dati.”

Od Štajerske do Nemčije – in svetovnega vrha

Leta 2003 je profesionalno pot začel v Nemčiji. “V Sloveniji sem v amaterskem boksu dosegel vse, kar sem lahko. Olimpijskih iger ni bilo mogoče doseči – sistem enostavno ni podpiral športa na tej ravni.”

S pomočjo Tomaža Barade, ki je zastavil svoje ime, se je odprla priložnost v Nemčiji. “Bil sem pripravljen. Nisem čakal na priložnost – treniral sem, kot da bo prišla jutri.”

Na lestvici je bil sprva med zadnjimi – okoli 1380. mesta. Po enem letu – že okoli stotega. “Trdo delo, vsak dan. V letu sem bil doma mogoče dvanajst dni.”

Discipliniran do skrajnosti – in vedno s ciljem

“Trener mi je dejal: če boš dve leti vsak dan treniral tudi pred in po treningu, lahko postaneš svetovni prvak. A pod enim pogojem – če enkrat ne prideš na trening, je konec.”

Zavec je zagrizel. “Vsako jutro tek, potem trening, potem še individualna naloga. Popoldne še en redni trening, zvečer dodatni. Počasi sem začel dojemati, da se telo spreminja. Bila je šola boksa – tudi mentalna.”

Psihologa je obiskal le enkrat. “Največji psiholog je bilo ogledalo. In študij športne vzgoje – skozi njega sem dobil marsikateri odgovor.”

Na koncu – boks ni bil samo šport. Bil je pot.

“Če bi vnaprej vedel, kaj me čaka, bi morda odnehal. A hvala bogu, da nisem vedel. Bil sem pripravljen. In sem šel.”

Celoten pogovor pa na ogled spodaj.

The post FOTO in VIDEO (INTEVJU): Dejan Zavec: “Največji psiholog je bilo ogledalo.” appeared first on Lokalec.si.