FOTO in VIDEO: (INTERVJU) Sašo Dobnik, od harmonike do humorja – zgodba glasbenika, ki je postal ikona smeha

Sašo Dobnik, humorist, glasbenik in prepoznaven medijski obraz, je pred kratkim dvignil domačo dvorano na noge. Z njim smo se pogovarjali v Pomladnem pogovoru na BK TV  na Štajerski sivki.

“Bolj kot pripovedujem vice, bolj se najdem kot humorist kot pa kot glasbenik, čeprav imam glasbo zelo rad. Eno z drugim se povezuje, tako da je na koncu prišlo do tega koncerta, ki smo ga imeli v Staršah. Drugače pa sem še vedno Sašo iz Starš, ki se zjutraj vstane in je vse čisto normalno – najraje se oblečem v trenerko, grem na kavo in spijem 0,3, tako kot se na vasi spodobi.”

Svojo pot je začel pred 25 leti z zmago na ptujskem festivalu, kjer je nastopil z ansamblom Štajerski baroni

“Moj oče in Sandi, ki je žal že pokojni, sta skupaj igrala nogomet v Slovenji vasi. Takrat sem jaz pel na igrišču. Sandi me je slišal in rekel: ‘Čuj, mi gremo na Ptujski festival, pa rabimo en komad.’ Moja sestra je nato celo napisala besedilo za pesem Mami za praznik, in tako smo se odpravili na festival. Moram ti povedati, da je bilo resno. Dva dni prej sem kot 12-letni mulc klical vedeževalko, ki mi je rekla: ‘Ja, vi boste pa zmagali.’ Verjetno me je hotela potolažiti, ker je slišala, da kliče nek otrok, pa kaj mi bo drugega rekla. Imeli smo številko 13. Tega ne bom nikoli pozabil.”

Že pri štirih letih držal harmoniko

Dodaja, da je k uspehu zagotovo pripomoglo tudi dejstvo, da je bil otrok. “Suvereno smo zmagali in osvojili občinstvo. Takrat je bil absolutni zmagovalec tisti, ki je dobil največ glasov občinstva. Tisti trenutek mi je padel kamen s srca, a me je bilo tri dni pred nastopom neizmerno strah. Nisem spal, nenehno sem hodil na stranišče. Saj veš, kako je to pri 12 letih.”  Pove, da je že pri štirih letih držal harmoniko. “Po mamini žlahti so bili vsi muzikanti. Deda je bil muzikant. Muzika je bila nonstop pri nas doma. Najrajši sem gledal, ko sem bil res mali, tiste po domače oddaje. Začel sem špilat harmoniko, ampak nisem si predstavljal, da me bo nekdo prišel iskat in rekel: ‘Sašo, ti boš šel z mano na Ptujski festival,'” je dejal.

Po zmagi je mislil, da bodo posneli videospot in je to to. “In rekli so, da moramo zmagovalno pesem predstavljati na špilih. Moj ata je bil celi veseli, da sem glasbenik, in je rekel: ‘Ja, ni problema, bova že prišla, kam bo treba.’ In tak sem začel lepo počasi, da sem z Baroni naštudiral 6, 7 muzik, da sem zapel. In potem tudi mami za praznik. In potem sem jaz svoje naredil. Dali so mi neki minimalni honorar, 2000 tolarjev, ampak to je bilo zame dosti. To je bilo parkrat na mesec. To se je neki dnar nabral pri 12.”

Po smrti Sandija so šli Baroni narazen, Sašo Avsenik pa je pot nadaljeval v ansamblu Aplavz

“Isto so prišli, da bi šli v Cerkvenjak na nek festival, mislim, da je bil naslov Na trgu. In valda, ata je že pred mano rekel, da sem za to. Spomnim se Izidorja, ker je prišel v sandalih, tistih čeških, pa rdečih hlačah. To se je takrat nosilo. Imela sta srečo, da sem bil doma, ker sem bil bolan in nisem šel v šolo. Predstavila sta mi zadevo, mama pa je rekla: ‘Nič, on naj se sam odloči. Če bo šel, bo šel, če ne, pač ne.’ In normalno, jaz sem šel, ker sem imel voljo in željo. Pridemo v Cerkvenjak, pojemo – in zmagamo. Potem sem si mislil: ‘To pa več ni tak slabo …’ Tudi Aplavzi so to videli in mi dali priložnost. Od 14. leta sem hodil normalno na špile, cele poroke. Jaz pa Izidor sva se takoj ujela – znala sva vice.” Ostal je 17 let. Pove, da je ostalo ogromno anekdot, tudi prepirov. Ker je začel delati na televiziji, je ugotovil, da tako več ne gre. Nastopi pozno v noč, naslednje jutro pa delo na televiziji.

“Ti boš gasilec Sašo; gasilcev je toliko v Sloveniji, da moramo imeti lik gasilca Saša”

“Romih me je videl na koncertu Aplavza in naenkrat mi telefon zazvonil. Bil sem ponosen, da imam od Boštjana Romiha telefonsko. Zvoni mi telefon in nikoli ne bom pozabil. Ležim doma na sedežni, gledam neko smučanje, Romih … Ko sem se javil, se mi je pajtlal glas. Rekel je: ‘Sašo, jaz sem te Jožetu Potrebuješ predlagal, ti bi prišel na eno avdicijo, rabimo nove like.’ Jaz dam dol, skočim v luft. Fotra in mamo kličem, se derem, prideta sem. Romih me je klical! Za televizijo! Za oddajo ‘Na zdravje’, ko je bila na RTV. Foter je rekel, da boš šel. Ata je vedno rekel: ‘Veš, da idi, to ni vsaki dan.’ “

“In res, pridem tja. Jožeta sem poslušal od malega. Človek je persona, ki nekaj velja v slovenski muziki, za oddaje je mojster, nimaš kaj. Rekel je, kaj bom predstavil. Če prideš prvič, te bo nekdo potisnil not. In on reče, povej, kako si to predstavljaš. Ne rabite se, bat. Mi smo vas že izbrali. Pogledali so moje posnetke, ki so obstajali. Romih je dal dobro besedo zame. Nisem vedel, kaj sploh bom v prvi oddaji. Gasilca Saša ni bilo. In Jože, ki je genij za take stvari, je po prvi oddaji rekel, da ti ne boš več normalno oblečen. Ti boš gasilec Sašo; gasilcev je toliko v Sloveniji, da moramo imeti lik gasilca Saša. In gasilec je ostal. Teče že 12 let.” Gasilec sicer nikoli ni bil.

“Ko pridem, poskušam dvigniti slavljenca, da se počuti tako, kot se mora tisti dan”

Pove, da je njegova ciljna publika starejši ljudje. “Ko pridem k njemu, nastopam; nekaj vem o njem. Ko pridem, poskušam dvigniti slavljenca, da se počuti tako, kot se mora tisti dan. Jaz pa, glede na svojo velikost, debelost in mali spolni organ, ki vlkim pasal ne bi, delam, da sebi ne zamerim, drugi pa tudi, če se hecaš na svoj račun. Moram pa skozi najti nove teme, kajti ko greš k enemu dvakrat, trikrat, ne more biti isto. Pomagali so mi ljudje s TV, ko imajo izkušnje.” Oddaja se začne delat že teden dni pred oddajo, ko jo greš snemati, pove. “Moreš se pripraviti, znat tekste. Vse stvari in ni tako lahko, kot si eni mislijo, pa mi reče marsikateri, kaj te tebi to poveš, to tak znaš, pa greš. Ne, ni. To traja celi dan. Mi smo snemali od 7 zjutraj pa do 12 zvečer.”

“Dosti vrat se ti odpre. Tudi na vaši televiziji sem vedno dobrodošel. Ko me Boštjan pokliče, naredimo kaj, se imamo fajn. Tudi v Hramu z Muzikanti – to je ena taka, ko sem jo res rad delal. Tiste oddaje imam rad pri Črnem Petru; tu sem pa prišel res sproščeno. Boštjan mi je rekel: “Imaš proste roke, ti moraš povedati toliko in toliko vicev, toliko moramo imeti glasbenih gostov in tu sem pa dal tistega sebe noter 120 procentov. Ker nisem imel, tote besede ne smeš, pa tote ne smeš. To mi je ogromno pomenilo.”

Celotno oddajo pa si lahko ogledate spodaj.

The post FOTO in VIDEO: (INTERVJU) Sašo Dobnik, od harmonike do humorja – zgodba glasbenika, ki je postal ikona smeha appeared first on Lokalec.si.