FOTO in VIDEO: (INTERVJU) Marko Podgornik Verdev iskreno o spolno prenosljivih boleznih: “Ko je mene nekaj od tega doletelo, sem mislil, da umiram, da je konec.”

V tokratni Jesenski pogovor smo povabili Marka Podgornika Verdeva, ki je direktor mariborskega podjetja Mikro+Polo, enega glavnih dobaviteljev laboratorijske in diagnostične opreme v Sloveniji. Poslovnež z drugačnimi, morda celo nenavadnimi vodstvenimi pristopi in z neizprosno iskrenostjo spregovori o homoseksualnosti, drogah, depresiji in anksioznosti, o družini in ljubezni ter nujnosti prevzemanja odgovornosti za lastno življenje.

Ta knjiga, ki je danes pred vami, je recimo temu, pa ne toliko dvignila prahu, ampak požela zanimanje bralcev. Mene pa zanima, kdaj ste prišli do tistega trenutka, ko ste si rekli, mogoče pa vse to, kar se mi je zgodilo v življenju, je vredno, da prelijem na papir, da tudi drugi preberejo?

Knjiga je bila moja želja že dlje časa. Vendar sem nekako razmišljal, da jo bom pisal, ko bom upokojen, ko bom star tam 70 let, pa bom imel čas pisati. Ampak se je zgodilo, da sva se spoznala z direktorjem založbe Beletrina, z Mitjo Čandrom, ki me je že na neki način poznal in mi je predlagal, da bi pa Beletrina želela o meni že zdaj napisati knjigo. In, evo jo.

Kako se je bilo sprehajati po teh spominih?

Zanimivo. Z eno besedo zanimivo. Na določene trenutke tudi boleče, ker se nekaterih neprijetnih dogodivščin ne spomniš in v bistvu, ko jih prelivaš v zgodbo, moreš dobesedno še enkrat podoživeti. Nekatere stvari pa so zelo zabavne. Predvsem je bilo pa zabavno prebrati, ko je Davorin, pisatelj, s katerim sva knjigo pisala, to prelil na papir. In ko enkrat bereš potem svoje življenje, napisano na papirju, je en poseben, zanimiv občutek.

A ga doživljate kaj drugače zdaj recimo? A ste prebrali knjigo, odkar je izšla spet od začetka do konca?

Sem, želel sem prav prebrati tudi tiskan izvod. Sem jo prebral, seveda. Zanimivo mi je, v fazi nastajanja sem jo prebral, ne vem, 20 ali 30 krat in jo doživljam zdaj drugače kot nekdo, ki jo bere prvič.

Verjetno pa bi lahko bila še daljša.

Ja, zanimivo je, da sva imela pogodbo za 12 avtorskih pol, kar bi pomenilo nekje 200 tiskanih strani. To sva prekoračila kar za 50 odstotkov, knjiga ima 310 strani plus tega, da sva nekaj poglavij izbrisala. Tako da ja, bi lahko bila še kar precej daljša.

Mogoče nadaljevanje?

Morda pa res.

Pravzaprav se v tej knjigi res popolnoma razgalite in bralca pustite odprtih ust. Ste šli tudi v izdajo s tem zavedanjem?

Pa ni bila neka moja želja jih pustiti odprtih ust. Moja želja je bila pokazati, da pač vsak človek živi svoje življenje, njegovo je. Kar počne, naj počne. In na neki način sem mogoče želel, da ljudje vidijo tisto celotno sliko, ne samo tisto, ko me včasih slikajo v kakšnih medijih – uspešen podjetnik. Da vidijo, da se zadaj skriva tudi precej bitk, neuspehov ali pa tudi nekih osebnih pripetljajev, dogodivščin.

Nekih izzivov, ki ste jih mogli premostiti.

Ja. Pa, ki te zaznamujejo, vseeno.

Da ste prišli do tega, kjer ste danes, ste prehodili mnogo poti, oz. pravzaprav eno – svojo pot, ki pa je imela nekaj postankov. Tudi, ko ste začeli na vodstvenem položaju kot direktor, ste bili drugačen kot ste danes. Tipični direktor, v kravati. Ampak iz knjige je razbrati, da v tem se niste počutili najboljše.

Res je. Na nek način vsi slikamo uspešne podjetnike vedno urejene, v obleki, v kravati in seveda ko dobiš neko tako funkcijo, avtomatsko misliš, da moraš tudi ti spadati v neke te okvirje. Jaz se v tem nisem dobro počutil, kravata me dobesedno utesnjuje, je ne maram nosit. S časom sem si začel dopuščati vedno več svobode, vedno bolj se mi je zdelo, da moram slediti sebi in se ne morem pretvarjati, da sem nekdo drug, če to v bistvu nisem.

Če se prav spomnim, ste napisali, da so vas malce postrani gledali že, ko ste samo malce bolj pisano kravato oblekli.

Ja res je, na začetku pač človek, jaz sem bil takrat nekaj čez 30, ko sem postal direktor. Seveda ne upaš si kar vehementno reči, zdaj pa evo, od jutri bom pa …

Kratke hlače?

Ja tako. Greš pač postopoma in preizkušaš meje. Podobno kot otrok. Malo poskusiš, in če ne dobiš po glavi, pač greš še naprej. Počasi sem začel in sem si dopuščal vedno več.

In zdaj ste, kjer ste popolnoma zadovoljni, da se lahko oblečete, kot si želite. 

Zelo, točno tako.

In tudi v podjetništvu govorite zelo iskreno, tako v knjigi, kot tudi sicer. Mikro+Polo velja za uspešno mariborsko podjetje, slovensko konec konec, ne samo mariborsko. Ampak pridejo vzponi in padci, tako kot tudi v življenju. Tudi to, da ste zaključili leto slabše, z izgubo, ne skrivate. Pa vendar, vam je takrat bilo težko, ne?

Ja. Seveda je težko, zaradi tega, ker če si prvi človek podjetja, si v vsakem primeru odgovoren za vse svoje zaposlene. In ko je to naenkrat, kot je bilo lani na začetku leta 170, je to seveda neki pritisk, ki si ga jaz vedno jemljem tudi osebno, k srcu, dotakne se me. Nimam pa težav nikoli govoriti o svojih neuspehih. Se pač zgodijo, jaz mislim, da je to nekaj čisto naravnega, človek gre, pade, se zlomi … Ampak važno je, da vstaneš in greš naprej.

Konec koncev pa ste iskali vzrok, zakaj je prišlo do tega in nekako ste se dolgo oklepali te želje obdržati vse zaposlene. Podjetje je precej zraslo tudi na ravni zaposlenih ljudi. Vendar na koncu ste ugotovili, da bo tudi tu potrebno narediti nek rez. Nekaj ljudi je moralo iti?

Ja, res je. Mislim, da smo se poslovili od slabih 30 sodelavcev. V storitveni dejavnosti, kjer smo, je pač tako. Največjo postavko med stroški predstavljajo plače in če želiš res res varčevati ali pa privarčevati, pač moraš narediti tudi ta rez. Vedno imam v glavi neko misel, ki sem se je naučil že zelo zgodaj. Ko pride do take krize, ne smeš več gledati posameznikov, gledati moraš celoto. Takrat si vedno rečem: “Ali jih gre nekaj ali pa bomo pa na koncu morali iti vsi.”

Hitro ste rekli, da ste dojeli, da vas zanimajo moška telesa. Kaj se vam je takrat kot mladeniču dogajalo v glavi? Kako ste pravzaprav to doživljali?

Zdaj, če se moram vrniti skoraj slabih 40 let nazaj ali pa dobrih 30 … To so neki drugi časi, časi prejšnje države. To je bilo zelo nesprejemljivo v družbi. In človek, pa sploh otrok, si vedno želi ugajati, si biti všečen. Želi imeti širok socialen krog. In mene je bilo pri tem vsem predvsem strah stigme ali pa strah, da bom ostal neki način izoliran. Bal pa sem se tudi, da je z mano nekaj narobe. Da sem ne vem, neuravnovešen. In sem si tudi dolgo časa to sam sebi skrival ali pa zatiskal oči, da so to neke misli, ki bodo s časom že minile. To, kar se mi je v moji glavi dogajalo, se mi je zdelo, da ni čisto resnično, ker je samo v moji glavi. Dokler jaz nič ne naredim, sem na varni strani. Ampak ja … potem sčasoma sem ugotovil, da se pač morem sprejeti takšnega, kot sem, da tako pač čutim, da ne morem proti sebi in sem se sprejel.

Hkrati pa sicer navajate, da so vam všeč lepa moška in ženska telesa. Pravzaprav ste izkusili obe plati. Ali lahko povlečete kakšne vzporednice?

Ne bi jih želel vleči, ker se mi zdi, da sta ženska in moška energija nekaj povsem drugačnega. Marsikdo me vpraša, če lahko naredim kakšno primerjavo, a vedno odgovorim, da tega ne želim. Preprosto zato, ker ne moreš primerjati. Moški je moški, ženska je ženska. Bilo bi nepošteno do enega ali drugega, da bi zdaj vlekel vzporednice ali razlagal, kaj je boljše. Oboje je na svoj način fenomenalno in z obema spoloma lahko zelo uživam.

Kako se pa dinamika partnerskega odnosa razlikuje?

Dinamika partnerskega odnosa se razlikuje na določen način. Zelo poenostavljeno povedano: ko me kdo vpraša, rečem: “Veš, to je tako, kot da živiš z najboljšim prijateljem, samo da z njim še greš v posteljo.”

Torej manj zakomplicirano, bi lahko rekli?

Jaz bi rekel, da precej manj, ja. Res pa je, da tako kot niso vse ženske enake, tudi vsi moški niso enaki. Moj mož Gašper je oseba, ob kateri se počutim povsem free in sproščeno – res kot da živim z najboljšim prijateljem, s katerim pa delim tudi intimo.

Če greva spet do knjige – nekatere osebe poimenujete z imenom, spet druge pa so poimenovane Prijatelj, Stric, Teta. Zakaj? Je prišlo tudi do kakšnega poskusa ustavitve izdaje knjige?

Ko sva jo z Davorinom pisala, je bila že čisto na začetku moja želja, da knjiga ni maščevalna do nikogar. Torej nisem želel narediti neke senzacije, da bom pa zdaj jaz izdal, s kom sem šel v posteljo, kdo mi je kaj slabega naredil … Zato sva se poskusila izogniti govoru o drugih. Razen tam, kjer se to ni dalo oziroma je to preveč vplivalo na moje življenje in so nekateri ljudje morali biti omenjeni. Ampak se mi vseeno ni zdelo pomembno govoriti o njih, bolj o njihovih dejanjih in kako so ta vplivala na mene. Zato za te ljudi, ki so mi kaj slabega naredili, nisem želel, da širša javnost ve, kdo so. Ker ni pomembno.

Je kdo izmed ljudi poskušal ustaviti izdajo?

Ja. Stric in Teta sta v bistvu naslovila na založbo še pred izdajo en odvetniški dopis, da ne dovolijo pisanja o njih in družini. Ampak že itak niso bili omenjeni z imenom, je pa res, da sem svoj rojstni priimek zaradi tega izbrisal iz knjige, iz naslova, da je še manj možnosti, povezati za koga gre – ker mi to res ni pomembno.

Ampak to vas ni ustavilo, to je vaša zgodba. 

To je moja zgodba. Govorim o sebi. Nekateri ljudje pač v življenje pridejo in se jih ne moreš čisto izogniti, čeprav bi se jih mogoče želel.

Zanimivo mi je tudi, da zelo iskreno spregovorite o prepovedanih drogah. Zakaj ste se odločili, da tudi to poglavje svojega življenja umestite v poglavje v knjigi?

Ker je to del mene in ker je to “javna tajna”. Drog je v slovenskem prostoru bistveno, bistveno več prisoten, kot si predstavljamo. Velikokrat kažemo na nekoga s prstom in rečemo: “Ja, ta pa uporablja kokain.” Sam sem želel pokazati, da lahko na to pot človek pade, tudi če misli, da je nedotakljiv. Če bi se pogovarjala nekaj let nazaj, bi sveto prisegel, da se meni kaj takega ne bi moglo zgoditi.

Ampak ko se ti v življenju nekatere stvari podrejo – še posebej, če se podirajo zaporedoma – te lahko doleti tudi kaj zelo hudega. Želel sem povedati: ja, padel sem, priznam, zelo močno. Ampak sem se tudi pobral.

Je droga precej dostopna, bolj kot si mislimo?

Zelo, zelo, zelo. Zelo dostopna na vsakem koraku.

Ampak nekako ste se iz tega najhujšega brezna pobrali?

Ja. Mislim droge so za mene zdaj – pač obstajajo, ne bom rekel nikoli več, niso pa več nekak stalno prisotne v mojem življenju.

Tudi o spolno prenosljivih boleznih v knjigi nekako iskreno spregovorite.

Ja, zdi se mi, da tudi tako kot o vseh ostalih. Če se ne bomo o stvareh pogovarjali, bodo vedno ostale tabu. In stvari, ki so tabu so neznane, o njih dosti ne vemo in če o njih dosti ne vemo, imamo napačne predstave. Napačne predstave pa spet vodijo v neko nerazumevanja, v neko napačno dojemanje ljudi. Zato se mi zdi zelo pomembno nekatere stvari razjasniti, dati piko na i in povedati stvari tako kot so. Pa spet izhajam iz tega – ko je mene nekaj od tega doletelo, sem mislil, da umiram, da je konec. Nisem imel koga vprašati, da mi osebno pove, kako pa je zdaj z nečim živet. Zato sem se odločil, da tudi to dam v knjigo. Da ena mama, ali nekdo, ki ga bo nekaj doletelo, vidi, da se da.

Takrat vas je skrbelo, ne samo za zdravje, ampak tudi, da bi informacije prišle v javnost, če se prav spomnim.

Ja, takrat me je bilo strah, ker se sam nisem znaj sprejeti, ali pa sprejeti te bolezni. imel sem občutek, da se me bodo ljudje začeli izogibati. Da bom v bistvu ostal čisto sam. Pa seveda, še vsak ti reče, tistim, ki si jim pa povedal – joj, ne govori o tem komu drugemu, skrivaj. Ko ti okolica govori skrivaj, skrivaj, pač nekako imaš občutek, da je res treba skrivat. Strah pa me je res bilo, da bom ostal sam. Ampak z leti se človek navadi, vidi, da ni tako hudo.

Celoten pogovor, kjer Marko Podgornik Verdev spregovori še o izgorelosti, pa spolno prenosljivih boleznih ter željah za življenje, pa si lahko ogledate spodaj.

The post FOTO in VIDEO: (INTERVJU) Marko Podgornik Verdev iskreno o spolno prenosljivih boleznih: “Ko je mene nekaj od tega doletelo, sem mislil, da umiram, da je konec.” appeared first on Lokalec.si.