FOTO in VIDEO (INTERVJU) Ina Lutarič Horvat: »Kar se tiče iskanja službe, bi lahko bilo to delodajalcu samo v plus, da je nekdo ful potetoviran.«

6 days ago 34

V tokratni oddaji Kulturni izziv je bila gostja voditeljice Uršule Godec priznana slovenska tetoverka, tatu umetnica Ina Lutarič Horvat, ki je opravila tudi magistrsko nalogo s področja tetoviranja. In v tej nalogi opredelila, ali je tetoviranje obrt ali umetnost.

Magistrska naloga s teoretičnim in praktičnim delom tetoviranja

Ina Lutarič Horvat je izbrala študij na fakulteti, ki ji je po njenih besedah ponujala veliko umetniških tehnik, s katerimi se je med študijem spoznala, »ker sem že takrat vedela, da želim tetovirati«. Zato je izbrala prav tako fakulteto, na kateri bi lahko razširila svoje znanje. Prav na tej fakulteti je naredila nekaj seminarskih nalog s tega področja. Nato pa je ob koncu prišla do magistrske naloge, kjer se je odločila tako za teoretični del kot tudi praktični del.

Razlika med obrtniki in umetniki tetoviranja

Ali je tetoviranje obrt ali umetnost, je bilo glavno vprašanje. In pri tetoviranju se pojavi oboje. »Obrtniki so pač tisti, ki ne delajo svojih designov. Tako kot je bilo včasih. Prišel si tja in si tam imel neko knjigico, med katerimi tatuji lahko izbiraš. In si tisto daš narediti. Tako da tetover je v tem primeru kot obrtnik. /…/ Ne doda nobene umetniške note, ne doda nobenega svojega jaza. Pač enostavno naredi kopijo tega, kar npr. prineseš,« razlaga Ina Lutarič Horvat.
Pri umetnosti pa je drugače. Tetover umetnik sam ustvarja nove podobe, razvija tehnike, se preko tetoviranja izraža, razvija svoj slog ali sledi slogu, pri tem pa dodaja svojo osebno noto. »Tetoviranje ima zelo veliko težo (pomen) v zgodovini. Absolutno pa je umetnost. Še vedno se nekateri pogajajo, A tetoviranje je prišlo že v galerije, kar je znak, da je umetnost,« pravi Ina Lutarič Horvat. Koža postane »platno«, na katerem nastajajo umetnije. Lutarič Horvat še pravi, da ji je študij zelo pomagal pri njenem razvoju in meni, da ji je lažje iskati tudi svoj jaz.

Stigmatiziranja tetoviranih je manj, a sama vidi prednosti pri tistih, ki so tetovirani

Nekoč so bili tetovirani ljudje stigmatizirani, v zadnjih letih je slabšalnih oznak vse manj, a se še vedno pojavljajo. »Mislim, da je vedno boljše tudi v Sloveniji, kar se tega tiče. Nekateri so tako ‘Ja, okej, če je nekaj malega, je okej.’ ali pa ‘Kjerkoli, samo po obrazu ne.’ ali kaj takega. A še vedno smo zatrti okoli tega, ne pa več tako kot smo bili. Po drugi strani pa, kar se tiče iskanja službe, pa bi lahko bilo to delodajalcu samo v plus, da je nekdo ful potetoviran, zaradi tega, ker to izraža, da si ta človek nekaj zada in to tudi izpelje – kljub bolečini, kljub temu, da je moral osem ur ležati na stolu tam, tako da jaz mislim, da bi moral biti to zgolj plus in ne minus.« A marsikdo si izbere mesto za tatuje tako, da jih ima zakrite. »Čeprav mislim, da z menjavo generacij, bodo prišli tudi potetovirani šefi. No, so že. Tako da bo tega (zakrivanja) vedno manj.«

Kako sama dojema umetnost tetoviranja?

»Meni se zdi, tako … Drugače je kot platno, ker tukaj sodeluješ s človekom, ki bo tvojo umetnost celo življenje nosil na sebi. Tako da se mi zdi to dosti bolj srčno. Dosti več mi to pomeni, kot pa da bi nekdo kupil tvojo sliko in bi jo nekam na podstrešje vrže, ko se jo naveliča. To je tista stvar, ki ločuje to od neke navadne umetnosti, nekega fizičnega umetniškega dela. Ljudje hočejo nekaj tvojega na sebi za celo življenje,« je povedala med pogovorom

Sama dela tatuje glede na človekovo anatomijo. Ni namreč vseeno, kje je kakšen tatu. »Preden začnem delati, želim videti ta del telesa. Ali po sliki ali v živo. Tako da delam design po tem. Da je to potem nadaljevanje človeka, ne pa neka nalepka.

Kaj vse je še Ina Lutarič Horvat povedala o tetoviranju kot umetnosti, o tem, na katerih mednarodnih konvencijah je sodelovala, kam so jo povabili, lahko prisluhnete v celotnem intervjuju spodaj.