FOTO in VIDEO: (INTERVJU) Eva Boto: “Meni so največja nagrada koncerti. Publika, ki te pride poslušati … “

3 days ago 7

ARTICLE AD BOX

V tokratnem Jesenskem pogovoru na BK TV smo gostili Evo Boto, glasbenico, ki kroji slovensko glasbeno sceno že od leta 2011, ko je nastopila in zmagala na Misiji Evrovizija. V superfinalu je februarja 2012 slavila s pesmijo »Verjamem« in tako postala slovenska predstavnica na Pesmi Evrovizije 2012 v Bakuju.
“V bistvu jo še danes rada zapojem. Zanimivo je to, da jo čisto drugače čutim kot 12 let nazaj. Kar je seveda logično. Takrat sem bila stara komaj 16 let. Po mojem mi pol tega ni bilo jasno, zakaj in kaj sploh pojem,” je povedala z nasmehom. “Obdajajo me lepi spomini na tisto obdobje, ker meni se je takrat res uresničila taka velika, otroška želja, da sem lahko stala na evrovizijskem odru. Nisem si mislila, da se bo to zgodilo tako hitro. Je pa res, da sem tudi vedno na koncertih povedala, da sem leto pred tem mami rekla, ko sva gledali finale Evrovizije, ko je nastopala Maja Keuc: ‘Veš kaj, mama, jaz bom stala drugo leto na tem odru.’ Mama mi je rekla: ‘Kaj si ti normalna!’ Ampak, ja! Sem vesela, da se je to zgodilo tako zgodaj.”

Leto 2012 je zaznamovalo tudi sodelovanje z Janom Plestenjakom pri pesmi “To leto bo moje”, eni največjih slovenskih uspešnic tistega leta. Vse si pravzaprav odkljukala v rani mladosti.

“Jaz se vedno pohecam in na koncertih rečem, da sem bila zelo vesela, ko me je Jan poklical za sodelovanje. A tega dueta je bila najbolj vesela moja mama. Zelo lepo, zanimivo je bilo takrat, da sta takrat s producentom Martinom Štibernikom iskala pevko, zelo zanimivo je, da ravno sedaj sodelujem s tem producentom. Zadnji album, zadnje pesmi sem snemala z njim. In, ja. Takrat so me poklicali, mislila sem, da gre za šalo. Da je to tisto: ‘Okej, kaj me hecate, kaj bo zdaj mene želel v duetu?’ Ampak je bila zelo, zelo zanimiva, pozitivna, izkušnja. Že kot najstnik dobiš vpogled v realen svet glasbe in glasbene scene – in je v bistvu bil kar zalogaj. Želiš si res dobro narediti. A je uspelo. Moram reči, da še dandanes ljudje radi slišijo ta komad in da ga pojemo na vseh koncertih in mi je res top, da se je tako prijel, da ostaja še leta in leta.”

A si ob vstopu v svet glasbe, odraslih, doživela kakšen šok?

“Ah, jih še sedaj. Jaz mislim, da je tega ogromno. So nekateri izzivi, ki jih malo težje daš skozi in se iz njih nekaj naučiš. So spet drugi, ki te še bolj dvignejo gor. To je pač enostavno življenje. Jaz to ne jemljem kot neke poraze ali pa neke napake v življenju. Enostavno gre za del procesa. Če ni tega, ne moreš niti rasti. Ni “point”, da se s takimi stvarmi obremenjuješ, ampak da enostavno poskusiš iz njih izvleči najboljše stvari.”

Leta 2019 si začela nastopati z novo ekipo in skupino profesionalnih glasbenikov ter novembra istega leta izdala prvi album ‘Ko najdeš sebe’, ki si ga posnela v sodelovanju s producentom Žanom Serčičem.

“Imela sem zelo, če že govorijo o nekih prelomnih momentih … Meni je bilo zelo težko po Evroviziji, ko sem se vrnila domov. Ker se je vse skupaj malo poleglo. Ko ostaneš sam, ker ne veš, kaj bi, s kom bi sodeloval, kaj bi delal … Kaj sploh želiš? Prej nisem imela ekipe za sabo, nobenega benda. Neke strukture, kako bomo sedaj delali, s kom bomo delali komade. In sem se kar malo znašla v eni taki luknji, ko nisem znala, kako in kaj in s kom. Tudi moja družina – niso imeli sploh izkušnje. Po eni strani sem dobila vstopnico v glasbeni svet. Po drugi strani pa nisem imela nobenega poleg sebe, ki bi mi rekel, “probaj” to narediti, naredi to. Da bi me usmeril. Moram reči, da sem se ta leta kar iskala. Delaš z različnimi avtorji, iščeš samega sebe, iščeš nek svoj izraz. Se mi zdi, da je bilo ravno leto 2019 neko tako prelomno leto. Leta 2018, 2019 sem sodelovala z Žanom kot producentom, avtorjem. Sva zelo dobra prijatelja že od leta 2011. Nekako me je on začel usmerjati v to, da tudi sama poskusim ustvarjati. Res je, da sva takrat naredila kar veliko pesmi. Moj prvi album je izšel leta 2019 in takrat sem začela delati z zdajšnjo ekipo, mojim bendom, mojimi krasnimi, jaz jim rečem kar familija, ker enostavno se tako povežeš, da jih imaš za družinskega člana.”

Verjetno več časa preživiš z njimi, kajne?

“V bistvu res. Generalno sem na koncu več z njimi kot s svojimi domačimi. Res mi veliko pomenijo in ‘fajn’ mi je, da dobro delamo, da se imamo mi dobro. In ja, je pa res, da smo res ravno takrat začeli, ker je bila takrat tudi oddaja, ko smo imeli preobrazbe, pa zmaga pa vse se je odprlo, vse se je spet dogajalo …”

Ti se pojaviš na šovu in zmagaš!

“Ja, in potem se vedno nekaj ustavi. Ravno smo dobro zaštartali s promocijo albuma, začeli smo s koncerti. Jaz od 2012 do 2019 pravzaprav nisem imela svojega koncerta z bendom. Vedno so bili pač nastopi, prireditve, to je tisto, kar sem iskala. To je tisto, kar sem si želela, in to, ko potem dobim … pride korona! In ‘valjda’, dve leti zaprti doma za štirimi stenami in ne moreš nastopati. Je pa res, da smo takrat zelo izkoristili čas za kreativo, ustvarjanje. To so spet ti šoki. Dva tedna mi je sicer še ‘pasalo’. Super, se bom spočila. Potem pa več ni bilo zabavno. A spet … a se iz tega pobereš, pa poskusiš iz tega nekaj dobrega narediti. In to smo poskusili. Ustvarili smo veliko pesmi in ustvarjali in delali.”

Ko sva ravno pri oddaji ‘Znan obraz ima svoj glas’, nekako se mi zdi, da si takrat slovensko publiko presenetila, ker smo te nekako poznali kot nežno Evo Boto, a si pokazala, kaj vse skrivaš v sebi. Kako si ti doživljala te preobrazbe?

“Spomnila sem se stavka moje prijateljice, preden sem šla v oddajo. Je rekla: ‘Joooj, končno bodo spoznali, kakšna si.’ Ker to je pa res oddaja, kjer ni maske. Ti si zamaskiran, ti imitiraš druge, a po drugi strani te ljudje zelo spoznajo kot osebo v teh 12 tednih. In se mi zdi, da se je kar pokazalo, mislim, pokazalo … Mislim, da so me kar spoznali ravno v tej luči.”

V kateri preobrazbi si najbolj uživala?

“Pa ne vem, če sem v kateri uživala. To je spet tisto. Vsaka stvar, saj je to zelo dobro, ker navzven izpade res zabava, sprostitev. A jaz sem to vzela za zelo resno delo. To je ta stvar pri meni. Rada se imam ‘fajn’, se zabavam, ampak sem to sprejela kot en izziv, kot eno resno delo. Zelo tanka je meja, ali narediš karikaturo, in jaz nisem želela, da izpade, da se delam s koga norca. Ena izmed težjih, pa je bila najboljša, najbolj odmevna, preobrazba od Challeta Salleta. Najbolj sem se bala te imitacije, ker me je bilo strah, da bi izpadlo, da se delam norca, sploh, ker je sedel v komisiji – in meni je bilo: ‘Joj, Eva, ne smeš se začeti smejati.’ Prva stvar, ki sem jo slišala, je, kako se mi ‘folk’ smeji. In sem bila: ‘Joj, če se zdaj začnem smejati, je konec.’ Lahko prekinemo oddajo, ker jaz, ko dobim napad smeha je konec. Ampak je šlo.”

Je bilo torej leto 2019 neko prelomno leto za tebe? Pa okej, potem covid. V temu obdobju si bila tudi radijka …

“Saj vidiš, da veliko govorim. Ne moreš, da me ne daš za mikrofon govoriti. In ja, tudi to sem vzela kot izziv. Rada poskusim stvari, ki me zanimajo. Vse, kar me zanima, mi diši. Vidiš potem, če je zate ali ne. Jaz sem sebe primarno jemala in se jemljem kot glasbenico, pevko. Ampak govorjenje za mikrofonom mi nikoli ni bilo tuje, zelo rada grem na intervjuje in govorim. Imam res lepe spomine na radio.”

Nekako se mi zdi, da si bila priljubljena tam. Ko si se poslovila, so bili kar žalostni, tako sodelavci kot poslušalci.

“Je bilo kar eno obdobje, ko sem delala tam … Ma ne, nočem vzeti, da bi bil kdo žalosten ali kakorkoli. Pravim, da ima vsak začetek svoj konec. Jaz vem, da so mi vrata tam odprta pri njih in tudi še zmeraj se vidimo, še zmeraj se slišimo, smo v kontaktu. Če ne službeno, pa privat.”

Zakaj pa si zaključila to obdobje? Je bilo usklajevanje prenaporno?

“Ja. Predvsem iz tega razloga. Tudi svojo oddajo, ki sem jo namenila glasbenikom … Vedno sem stremela k temu, da poslušalci dobijo čim več, ker veliko govoriš o glasbi in o izvajalcih, da mogoče spoznajo malo večjo plat o novejših in mlajših izvajalcih, da se lahko predstavijo – in k temu sem vedno stremela, da poskusim čim bolj razširiti ta krog in sem si vedno naredila dobro vzdušje. Dobro klimo v studiu.”

Leta 2022 si obeležila 10 let svoje kariere s ciklom koncertov po vseh Sloveniji.

“Jaz nekako še vedno štejem leto 2019, ko sem začela s to ekipo. Minus te dve leti, ko je bila korona … Ja, saj potem je bilo zelo zanimivo, imeli smo koncerte, desetletko. Naslednje leto rečem našemu Tomiju, pa dajmo imeti enajstletko. Zakaj bi samo okrogle praznovali? In smo res dejansko naslednjo turnejico poimenovali Enajstletka. Tako da meni je seveda to največja nagrada. Koncerti. Publika, ki te pride poslušati. Ki praznuje s tabo, je s tabo vsa ta leta. In to je nekaj najlepšega, kar si lahko kot glasbenik želiš.”

Glasbenike, ki so tukaj, rada vprašam, kje se najbolje počutijo. Na kakšnem večjem odru, ali morda kakšnem intimnem koncertu?

Meni je drugače lepo gledati publiko, biti v stiku z njimi. To neko interakcijo … Ker se počutim povezano z njimi. Ampak ne bi pa rekla, kje se boljše počutim in kaj mi je boljše. Vsak ima svoje, nek svoj čar, svojo energijo. V kateri koli kraj greš, se prepletajo druge energije, drugo vzdušje. In to je čar tega. Te zgodbe. Vedno je drugače.”

Vsaka tvoja pesem postane hit. Kaj je recept za uspeh?

“Zakaj jaz ne maram te besede? Pravila za uspeh, mislim, ni. Jaz pravim nekaka konsistenca, konstantnost, da delaš, da si prisoten. Da ustvarjaš. Da enostavno delaš in se prepustiš tudi občutkom, ki te v tistem momentu navdajajo. Ker če se spomnim na to čisto novo. Smo zaključevali album poleti in so bile v fazi dela tri čisto druge skladbe oz. pesmi. In potem se je zgodil koncert od Adele, ko sem prišla domov polna inspiracije in navdiha in sem ustvarila zadnjo pesem, poklicala Davida Amara in sva skupaj spisala še tekst. In potem poslušam … Rečem, to želim imeti na albumu. In smo čisto nekaj tretjega dali na albumu, kot to, kar je bilo plan.”

“Vedno delamo strukturirano, vedno so neki plani, a je veliko prilagajanja. Vedno pravim, če se zgodi trenutek, ki ga začutiš, da ti je dober, da bi rad to pokazal ljudem, pač enostavno greš in narediš. Obstaja plan, cilji, ki so za naprej, za naslednje leto, naslednja leta. A se moraš znati prilagajati različnim situacijam in mogoče iz tega narediš nekaj boljšega. Tudi to lahko rečem … Božična je nastala od začetka pa do konca, torej od začetka dela do izdaje, skupaj z videospotom, v dveh tednih. Samo dva tedna. Zato ker smo delali, smo naredili demo pesmi. To je neka osnova, ki jo narediš. In smo se vozili z enega nastopa, mislim, da je bil ravno na Štajerskem, na eni osnovni šoli smo bili z bendom – in se vozimo domov in kitarist – poslušali smo ta dva posnetka v avtu – in kitarist reče, to pa je čisto božičen komad. In to je bilo začetek novembra. In reče, to je božičen komad! In smo bili: ‘Ja, res je. Res zveni kot božičen.’ In se je v dveh tednih naredilo. Tako smo vsi padli v ta proces.”

Kako pa si ‘na kupu’ našla svojo drugo družino? Svoj bend.

“Leta 2012 sem si zelo želela delati s to ekipo. Tomi je naš šef benda, šefe ga kličemo. Že takrat sem želela sodelovati z njim, ampak ni bil pravi čas, niti trenutek, a sem vedela, da enkrat bomo sodelovali. A bila sva na vezi in začela se je naša zgodba. Zelo lepo sodelujemo, zelo se imamo ‘fajn’. To je tisto, kar najbolj šteje, ohranjati odnose dobre, zdrave, dobra komunikacija, to je najbolj pomembno. Učiš se celo življenje z ljudmi komunicirati, delati, ker ni vedno enostavno. Sploh, ko se gre za posel, delo, ko si veliko skupaj, ko veliko delaš skupaj, ustvarjaš … Ampak meni je vedno ključna dobra komunikacija, mislim, da se da vse rešiti. Jaz sem pristaš tega, jaz ne morem biti skregana z ljudmi, sploh z ljudmi, ki jih imam rada, ki so mi blizu, s katerimi delam, živim, kakor koli … Ne znam in enostavno ne morem, če ni dobre atmosfere, energije med nami. Se mi zdi, da sem dobra šefica. ‘Šefla’ me kličejo.”

Kako pa vzdržujete energijo? So vzponi in padci v življenju in verjetno ni vedno vse rožnato?

“Seveda ni. A ravno s pogovorom, jasnimi, ne bom rekla, navodili, stališči, jasno vizijo, da vsi vemo, zakaj delamo, zakaj smo tam in predvsem, da se vsak trudi, da ni vsakemu to … Meni je predvsem to pomembno, da ti ni samoumevno, da si v ekipi. Ampak da daš svoj del, svoj maksimum. Da ti rasteš kot glasbenik znotraj ekipe in da res da vsak svoj del mozaika.”

Celotnemu pogovoru lahko prisluhnete spodaj.