FOTO: Ameriški pianist Emanuel Ax v Carnegie Hall-u

Američan za evropsko glasbo

Piše: Franc Križnar

Prvo veliko mestno newyorško koncertno dvorano, zgrajeno 1891 je financiral škotsko ameriški industrialec in filantrop Andrew Carnegie (1835-1919). Od tod tudi njeno ime. V obsežni obnovi 1996 so v njej restavrirali čudovite bronaste balkone in okrasno štukaturo ter dodali muzej. Na hodnikih so na ogled spomini na velike (glasbene) umetnike, ki so tu nastopali. Naj ob tem spomnimo, da sta bila mdr. tudi naša oba osrednja državna simfonična orkestra (Slovenska filharmonija, Simfoniki RTV Slovenija s številnimi solisti in dirigenti) pas tudi naša prva dama črno bele klaviature slovita Dubravka Tomšič Srebotnjak (večkrat).

Tako je enaosrednjih svetovnih koncertnih dvoran Carnegie Hall, ki jo Američani skromno uvrščajo »le« v eno od desetih te vrste, je nazadnje, 1. maja letos gostila slovitega poljsko ruskega Juda, zdaj je že desetletja naturaliziranega Američana pianista Emanuela Axa (1949). Slovita dvorana na križišču 7. avenije in 57. ulice New Yorka je spet sprejela 2800 poslušalcev in slišati je bilo moč glasbo, ki so jo podpisali L. v. Beethoven, J. Corigliano, R. Schuman in F. Schubert.

Za Axa bi lahko že po napovedanem sporedu ugotovili, da je bolj Evropejec kot pa smo mi sami, svetovljan in šele potem Američan. Sicer pa je bila klavirska glasba, ki jo je izvabljal iz črnega klavirja (newyorške verzije klavirjev Steinway & Sohn na newyorškem Manhattnu, model D) očitno ostala sinonim za glasbo, ki jo posluša tudi vesoljna Amerika. Njegov (Axov) klavirski ton je subtilen, nežen, kar malo zadušen. Četudi na povsem fanatičnih mestih njegov klavir poje z vso tehnično in glasbeno vehemenco. Ax je to dokazal v kar dveh Beethovnovih 4-stavčnih Sonatah, št. 13 v Es-duru, op. 27 (»quasi una fantasia;« 1801) in št. 14 v cis-molu, op. 27. št. 2 (»quasi una fantasia;« 1801). Vmes pa je uvrstil še Fantazijo na Ostinato (1985) enega najbolj slovitih ameriških skladateljev Johna Corigliana (1938), še živečega ameriškega glasbenega ustvarjalca, ki se je kljub visokim letom spet udeležil te Axove izvedbe. Za to priložnost je pianist vzel v roke mikrofon in razložil tudi v koncertnem listu zapisan odnos do te vrste (sodobne) glasbe. In nato položil na črno zloščeni klavir še sodobno elektronsko tablico z notnim zapisom. Vse ostalo je seveda teklo na tem recitalu na pamet. Delo že po naslovu sodeč aludira na tematiko Beethovnove Sedme simfonije in je doživela prvo izvedbo (1985), zagotovo pa je bilo vsebinsko in muzikalno kar najbolj v skladu z Beethovnovo muziko. Tej se veliki pianist priklanja z vso ponižnostjo, da ne rečem kar fantazijsko fatalnostjo. Tako, da so Axu Beethovnovi in Coriglianovi notni zapisi le osnova ali zgled za njegovo primarno poetičnost. Axova glasba je klavirsko poetična fantazija. Ax za klavirjem preprosto poje (evropsko) glasbo. Za vsako skladbo pa v obširnem in spet samosvojem koncertnem listu (v njem ne manjka polno reklam) mdr. podatki navajajo tudi tudi vse dolžine izvedenih skladb.

Ta pianistova poustvarjalna kvaliteta pa je samo še rasla. V drugem in še bolj poglobljenem in enovitem avtorskem delu izključno s Schumannovo klavirsko glasbo je zanjo dobesedno izgorel. Najprej so bile to Schumannove Arabeske v C-duru, op. 18 (1838-1839) nato pa še Fantazija v C-duru, op.17 (1836-1838). Četudi manj popularne in znane Arabeske so prav tako dobile v Axu izvrstnega interpreta. Pianist jih je preprosto prekril s svojo igro: Schumannovim notnim zapisom je dodal kanček sodobne in novo dosežene pianistike. Saj le-to loči zdajšnjo interpretacijo z njenim nastankom skoraj 200 let. V vsem tem času se je spremenila estetika tona zaradi klavirskega inštrumenta. Axova prefinjena in preverjena interpretacija pa je ostala trdno se držeča izvirnemu ali skoraj »zgodovinskemu« zapisu. Zaključna Schumannova Fantazija pa je nastala kot poklon velikemu Beethovnu. Bila je spet več kot zgolj še eno 4-stavčno delo tega skladatelja, spomin, obolus nanj. Stavki in podstavki pa kažejo na resničnega umetnika (Schumanna), ki je ne le z glasbo in notami pisal s peresom in risal s čopičem glasbo, pač pa jo je nizal z rahlimi in nežnimi odtenki toka blažene melodije, ki teče skozi tok glasbenih meditacij. Emanuel Ax, ta nesmrtni poet klavirske glasbe pa je svoje fantazije nizal skozi blažene melodije. Te so prav fluidno tekle in se prepletale skozi različne meditacije: skladateljske (ustvarjalne) in izvajalske (poustvarjalne). Ax je bil pri vsem tem po eni strani skrajno čustven in je ves čas reflektiral med zapisi in izvedbami. Nad vse prikazane fantazije po razpel tančice različnih mavričnih fantazijskih barv; jim zdaj dodajal, zdaj spet odvzemal njihove najmanjše nianse in tako več kot programsko nadgradil svoj tokratni glasbeni lok.

Sledil je še edini kratkosapni (klavirski) dodatek, Pesem Franca Petra Schuberta. Muzike pa ni bilo in ni bilo konca. Še potem, ko so ji izzveneli zadnji akordi, je kot neslišna ali komaj slišna bdela nad nami, ki smo odhajali s tega recitala slovitega pianista svetovnega formata, z recitala pianista Emanuela Axa.