»Finale tekmovanja Miss Italije je bila življenjska izkušnja«

Enajsti september je datum, ki se je krvavo vpisal v sodobno zgodovino. Bilo je leta 2001. Če človeka vprašaš, kje si bil tistega enajstega septembra, ti bo gotovo znal povedati kraj, kaj je počel, kako se je počutil, kaj je občutil.

Tudi leto prej je bil 11. september. Velikanski večini je potonil v pozabo, kdo pa bi se spomnil, kje se je nahajal tistega dne pred četrt stoletja.

Tudi Lara Komar, ko jo je novinar telefonsko pobaral, ali bi lahko kaj povedala o svojem enajstem septembru, je najprej pomislila na onega znanega z letnico 2001. Šele po krajšem presledku se je spomnila »svojega« enajstega septembra. Tistega iz leta prej, ko se je – prva zamejska Slovenka – v kraju Salsomaggiore udeležila finalnega tekmovanja Miss Italije 2000 in se uvrstila med šestdeset najlepših v državi. V četrtek je minilo 25 let.

Pristala je na pogovor, potekal je v baru Knulp v Trstu. Lara Komar je istočasno odgovarjala z besedami, govorila z očmi, podčrtavala z obrvmi, se odzivala s širokimi kretnjami rok, odkimavala s prameni spetih las, pritrjevala z zibanjem celega telesa. Ni bil intervju. Bil je teater.

Kakšna izkušnja je bilo vaše sodelovanje na izboru Miss Italije?

Življenjska! Absolutno. Ko po letih pogledaš nazaj, se zavedaš, kaj so ti take izkušnje dale, prinesle, kaj so te naučile. Veš, kaj sem premišljevala v trenutku, ko sem jih doživljala?

Kaj?

Joj, kdaj bo vsega tega konec!

Zakaj?

Ker je bilo naporno. Za vsako stvar smo imele točno določene urnike. Za vstajanje, za zajtrk, za kosilo. Celo za stranišče smo imeli odmerjen urnik. Vadile smo cel dan po ure in ure.

Ali je pred tem vaša izvolitev za miss Trsta povzročila kake preglavice, težave, ker ste Slovenka?

Sploh ne. Moram reči, da na svoji poti nisem nikoli doživela česa podobnega. Dejstvo, da sem Slovenka, je po Italiji vzbujalo zanimanje. Zanimala jih je naša stvarnost ob meji, pojmovali so jo kot bogastvo. Še več. V tistih letih sta se v Trstu za prireditev Miss Trsta potegovali dve organizaciji. Moja sestra Elisa se je prijavila na tekmovanje, ki ga je priredila druga organizacija, in tudi ona je zmagala. V bistvu: z zmago dveh sester, ki sta se po zmagi objeli, sta se organizaciji pobotali.

In potem?

Nadaljevala sem. Sem pač tak človek, ki vse, kar pride, sprejme. Udeležila sem se tekmovanja Miss Furlanije - Julijske krajine v Lignanu in spet zmagala. Vse to je potekalo nekako paralelno z mojim življenjem. Vedno sem bila piflarka, študirala sem, na univerzi, obenem glasbo in petje. Bila sem usmerjena v ta tip življenja. Tekmovanja so predstavljala neko drugo dimenzijo. Z izkušnjo tekmovanja za miss Italije sem padla v svet, ki ga nisem poznala. Vse mi je bilo tuje.

Ste med tekmovanjem bolje spoznali kako drugo dekle?

Tudi to je bilo zanimivo. Mnogi mislijo, da vladajo med dekleti konkurenčnost, zavist, trenja. Nič takega ni bilo. Bile smo vse normalne punce, držale smo skupaj, ker je bilo vse sila naporno, pomagale smo si. Nekatera mlajša dekleta so bila prvič z doma. Zgodilo pa se je, da so bile nekatere mame nore.

Celo nore?

Ena od njih se je skrila v omaro, ker je hotela pomagati hčerki. Odkrili so jo in zaradi mame je bila hčerka izključena s tekmovanja.

Celoten intervju preberite v nedeljskem Primorskem dnevniku.