Film o zločinih fašizma ostal v arhivih

Italijanski režiser Luciano Tovoli si leta 1983 sploh ni predstavljal, da bo s svojim filmom Il generale dell’armata morta zakuhal diplomatski incident med Italijo in Albanijo. Še več, filma, francosko-italijanske koprodukcije, v Italiji niso distribuirali. Na ogled je bil enkrat samkrat pozno zvečer na televiziji RAI, pa še to samo zaradi tega, ker je bila nacionalka v to prisiljena zaradi pogodbe z režiserjem.

Kot je v svoji novi knjigi Una storia scomoda pojasnil Antonio Caiazza, novinar deželnega sedeža RAI za FJK, se za cenzuro skrivajo zgodovinski razlogi, travme, s katerimi Italija še zdaleč ni obračunala. Film, posnet po knjigi albanskega pisatelja Ismaila Kadareja, namreč osvetljuje fašistične zločine med italijansko okupacijo Albanije v letih 1939–1943.

Knjigo, preiskovalno delo o cenzuri filma o zločinih italijanske vojske, so v torek predstavili v gledališču Miela, z njenim avtorjem in z režiserjem filma se je pogovarjal Francesco De Filippo, odgovorni urednik tiskovne agencije Ansa za FJK.

Caiazza je najprej predstavil nacionalni in mednarodni kontekst, v katerem je leta 1983 nastal »sporni« film z legendarnim igralcem Marcellom Mastroiannijem v glavni vlogi: »Šlo je za izredno napeta leta. Italijanska družba je bila močno polarizirana, med ljudmi je vrelo. Na eni strani so bili desničarski ekstremisti, ki so nastavljali bombe na trge in železniške postaje, na drugi levi skrajneži, ki so streljali na policiste in sodnike.« To je bil tudi čas hladne vojne, torej napetosti med Zahodom in komunističnim blokom.

»Albanija je bila na mednarodnem parketu povsem izolirana. Takrat je prekinila vezi z Jugoslavijo, s Sovjetsko zvezo in Kitajsko,« je razložil avtor knjige. Balkanska država si torej ni smela dovoliti sporov še z Italijo in s Francijo, z edinima močnima zahodnima demokracijama, s katerima bi lahko še ohranila gospodarsko sodelovanje. V Italiji je bila na vladi Krščanska demokracija, iz dokumentov, ki jih je Caiazza pridobil v arhivih, je razvidno, da naj bi bil režiser cenzorskega posega Sergio Romano, ki je v zgodnjih osemdesetih letih na ministrstvu za zunanje zadeve vodil urad za mednarodne kulturne odnose.

Več v jutrišnjem (petkovem) Primorskem dnevniku.