ARTICLE AD BOX
Tako kot lani film Paole Cortellesi o vlogi žensk v italijanski še močno patriarhalni povojni družbi je tudi letos film na družbeno tematiko napolnil kinodvorane. La grande ambizione (Velika ambicija) je film o Enricu Belinguerju, priljubljenem sekretarju KPI v 70. letih prejšnjega stoletja in ne samo o njem. Gre namreč tudi za pripoved o kolektivnih sanjah milijonov ljudi o boljši in pravičnejši družbi. Režiser Andrea Segre jo je prelil v odličen film, ki je prepričal tako kritike kot publiko.
Segre je v soboto bil gost v goriškem Kinemaxu, kjer ga je sprejel direktor Giuseppe Longo in ob nesporni umetniški kvaliteti filma izpostavil njegov velik uspeh. V Gorici ga vrtijo že tri tedne zapored in ga bodo vsaj še kak dan. Dober glas seže v deveto vas, pravijo in očitno se tudi informacija o dobrem filmu pretaka po ustnem izročilu med prijatelji in znanci.
Mladi, ki iščejo navdih
Publika je v soboto bila medgeneracijska. Nekaj je bilo starejših, ki so doživljali Berlinguerjeva leta, nekateri so bili celo med poldrugim milijonom ljudi na njegovem pogrebu leta 1984. Vendar še več kot starejših je bilo v nabito polni dvorani mladih, ki tistih let sploh niso doživeli, vendar iščejo v njih navdih za politično in družbeno angažiranje danes.
»Res, to se dogaja povsod v Italiji in tega sem zelo vesel. Mnogo je 20-letnikov, ki po ogledu filma vneto debatirajo o njem,« je potrdil Segre, ki je publiko nagovoril še pred projekcijo, po njej pa se je še dobro uro zadržal v plodnem dialogu z gledalci.
Film obravnava leta od 1973 do 1978. Mejnika sta državni udar v Čilu z bombardiranjem palače demokratično izvoljenega socialističnega predsednika Salvadorja Allendeja in umor predsednika Krščanske demokracije Alda Mora, s katerim je bil Enrico Berlinguer pravkar sklenil zgodovinski kompromis - dogovor o vladi, ki bi prvič po vojni bila zares izraz širokih ljudskih množic, krščansko in socialistično usmerjenih.
KPI je takrat prejela do 12 milijonov glasov, »več kot danes Bratje Italije in Demokratska stranka skupaj«, je podčrtal Segre, štela je poldrugi milijon članov, 6750 sekcij, 3800 praznikov Unità, ki so v času, »ko še nismo bili sužnji mobilnikov in družbenih medijev«, bili živa prizorišča kolektivnega snovanja prihodnosti. Berlinguerjeva velika ambicija iz naslova filma je bila ta, da bi v Italiji uresničil socializem po demokratični poti. Vedel je, da je Nato pakt, takrat kot danes, veriga, s katero smo bili priklenjeni na interese ZDA, ki bi na prevzem oblasti KPI z zmago na demokratičnih volitvah najbrž odgovorile z državnim udarom kot v Čilu. Zato je izbral pot dogovarjanja z Morom, ki je vodil odprtejši del KD.
Končalo se je kljub temu tragično, z Morovo ugrabitvijo in smrtjo, pri čemer so materialni storilci bili Rdeči brigadisti, naročniki pa menda onkraj oceana. Film tega izrecno ne omenja, pomenljivo pa se v zadnjih kadrih pojavijo na ekranu Ronald Reagan, Margareth Thatcher in Karol Wojtila, simboli družbene regresije, po kateri so se živahna 70. leta sprevrgla v novo obdobje. Sedemdeseta so bila leta družbenih bojev, sanj, utopij, »leta velikih družbenih reform, s katerimi so se vsaj delno uresničila napredna določila republiške ustave, ki so jih državni in tuji aparati skušali ustaviti s terorjem«, je dejal Segre. V 80. je nastopila nočna mora neoliberalizma, ko sanje niso več dovoljene, ko si ne smemo in ne moremo niti zamišljati, da bi spreminjali družbo. Lahko spreminjamo le še sebe, tako da se nepravični družbi prilagajamo.
To je sporočilo filma, ki fascinira mlade generacije. Ni jim dovoljeno sanjati o drugačnem svetu, zato je svet v času, ko so sanje še bile dovoljene, zanje tako zanimiv. Sam Segre pripada temu novemu svetu. Rojen je bil leta 1976, dve leti je bil star, ko so ubili Mora in osem, ko je odšel še Berlinguer. Elio Germano, ki v filmu pooseblja voditelja KPI, je še štiri leta mlajši. Zato na dogajanje gledata z drugačnimi očmi kot ljudje, ki so tista leta doživeli, brez nostalgije in z iskanjem sporočil za današnji dan.
Devet tednov snemanja
To pa ne pomeni, da film ni zgodovinsko skrbno obdelan. »Posneli smo ga v devetih tednih«, pripravljali pa štiri leta, je povedal režiser, ki je z Marcom Pettenellom napisal scenarij. Pri tem sta se oprla na pomoč dveh konzulentov za zgodovino tistega časa, na pričevanja vsaj 70 protagonistov obdobja in štirih Berlinguerjevih otrok, ki so prispevali spomine na očeta tudi v družinskem okolju. »V arhivu Inštituta Gramsci smo 4 mesece prebirali zapisnike sej vodstva KPI. Dolgočasno branje, bi kdo rekel, a tam smo odkrili, kako živahna je takrat bila politična razprava v stranki, ki je bila bolj demokratična in manj monolitna, kot se je zdelo navzven,« je še povedal Segre.
Film Berlinguerja ne kuje v zvezde, iz njega ne dela junaka, prikazuje ga kot človeka, gotovo velikega idealista, tudi skrbnega očeta z občutkom krivde, ker je družinske odnose žrtvoval »ne za politiko ampak za ideale, v katere je trdno verjel«. Še posebna tehnična kvaliteta filma pa je izjemno usklajeno pretakanje igranih prizorov in arhivskih posnetkov. V tem nelahkem podvigu je režiser, sicer izkušen dokumentarist, pokazal res mojstrsko roko.
Ogleda vreden film: v Kinemaxih ga bodo vrteli še danes, v Gorici ob 17.50 ali v Tržiču ob 18.40.