Fia Lemajič: Kaj je razlika med videti in čutiti?

Ko nek objekt vidimo, zaznavamo njegovo barvo, velikost, volumen … Sence na površini nam pomagajo razbrati, ali je površina gladka ali hrapava. Že s temi kriteriji se lahko odločimo, ali nam je objekt všeč ali ne, in velikokrat si mnenje ustvarimo zgolj na podlagi, kako stvari izgledajo.

Prav zato pa obstajajo kvalitete, ki jih z vidnim zaznavanjem nikoli ne moremo spoznati. Te so, ali je stvar hladna ali topla, vlažna ali suha, trda ali mehka, in seveda, kako težka je. In če nam vid omogoča spoznati, ali nam je nekaj všeč, nam tip pove, ali nam je nekaj prijetno. Ravno ta občutek taktilnosti nam prostor okoli nas naredi večplasten. Če bi uporabljali le vid, bi bila naša okolica kot hologram, prostor in predmete bi sicer zaznavali, ampak ali bi res vedeli, da so resnični?

Prostore si iz slik včasih težko predstavljam. Odkrivanje skozi dotik je tisto, kar me vedno navdihne. Ko hodim po ulici, se z dlanjo dotaknem zidu in takoj prepoznam fino teksturo ometa. Ko se vzpenjam po starem stopnišču, se primem za ročaj in na njem začutim majhne nepravilnosti in razpoke lesa, ki se že več desetletji suši. In vsakič znova me preseneti, ko se na sončen spomladanski dan usedem na kamnito klop in ugotovim, da je, kljub svojemu hladnemu videzu, zaradi sonca topla.

Obstaja pa še tretji način dojemanja prostora, ki povezuje to, kar vidimo, in to, kar čutimo. In to je z razumevanjem, kako nekaj nastane. Do takšnega razumevanja pridemo, ko proces nastanka gledamo in nato poskusimo to narediti sami.

Na letošnji delavnici gradnje z zemljo me je ponovno presenetilo, kako lahko iz grudaste mešanice zemlje, peska in vode, nastane zid, stena novega paviljona. Skozi celoten proces gradnje smo neprestano uporabljali naše dlani in občutek za otip: od preverjanja ustreznosti mešanice materiala, do čim bolj enakomerne razporeditve le-te v opaž. Ko smo dosegli zastavljeno višino zidu dveh metrov, smo začeli z podiranjem opaža. Z vsako ploščo, ki smo jo odstranili, je naš zemeljski zid postajal bolj in bolj impresiven.

Površina zidu mi je na pogled in otip popolnoma drugačna kot vse že poznane površine. Sprva sem zid le občudovala. Lahko sem videla različne plasti, ki so me spomnile na ponavljajoči se proces zbijanja. Čeprav je cel zid narejen iz istega materiala, sem opazila različne odtenke. Nekje je bila mešanica bolj mokra in kje drugje se je zid med našim delom že posušil. Ko pa sem se zidu dotaknila, sem začutila drobne kamenčke v slojih zidu in bolj gladke predele z večjo vsebnostjo gline. Površina je bila hladna in vlažna, saj je še vedno sveža. Šele ob dotiku sem se zavedala, da je zid naraven in živ.

Skozi izkušnjo sem spoznala, da samo vid ne zadošča. Šele s tipom naša okolica resnično oživi.  In morda prav v tem tiči čar: resničnost nikoli ne obstaja le v  tem, kar vidimo, ampak predvsem v tem, kar občutimo.

Napisala: Fia Lemajič
Foto: Janez Marolt