Sta bogomolka in osasti pajek postala Gorenjca

Svoje dni je naša družina z dvema fantoma sleherno poletje odhajala na morsko obalo, bodisi na našo bodisi hrvaško. No, in tam smo tudi večkrat naleteli na kakšno bogomolko in eno smo potem doma celo »udomačili«. Živela je v steklenem kozarcu, kamor smo ji prinašali ujete muhe. Na koncu je zamenjala barvo iz zelene v rjavo ter izlegla zapredek z jajčeci.

Navadna bogomolka nosi nenavadno ime, tako domače kot znanstveno (Mantis religiosa), kar je oboje povezano z nekakšno molitvijo, ki jo nakazuje njena značilna pokončna drža s šestimi nogami, od katerih ima sprednje, škarjaste, postavljene v stalni preži – muslimani celo menijo, da gleda stalno proti Meki! Ko se bogomolki približa plen – kakšna druga žuželka ali celo manjši sesalec – jo s svojimi »škarjami« bliskovito zgrabi in potem tudi poje. Kot žrtev pride večkrat na vrsto celo lastni samec, potem ko je opravil svojo nalogo oploditve ... Za to zanimivo žuželko je značilna tudi dobro vrtljiva glava, ki se lahko s stereoskopskim vidom ozira v vse smeri. Po svetu je bogomolka z 2300 znanimi vrstami kar razširjena žuželka, ki živi večinoma v tropih; evropske zime po navadi ne preživi. Ponekod po svetu jo uporabljajo celo za biološki nadzor škodljivcev. V knjigi Živalstvo Slovenije (Ljubljana: Tehnična založba Slovenije, 2003) lahko preberemo, da so navadne bogomolke zelo pogoste v Primorju in na Krasu, najdemo jih pa tudi drugod po Sloveniji. Le v slovenski Istri živi tudi krpatonoga bogomolka (Empusa fasciata), ki je še najbolj podobna kakšni suhi vejici.

Bogomolko sem doslej srečeval le v primorskih krajih, lani pa se mi je nastavila pred fotoaparat kar doma, v Kranju.

Tudi pisanega osastega pajka (Argiope bruennichi) smo po navadi srečevali v Primorju, nikakor pa ne »na kontinentu«, in sem bil zato toliko bolj presenečen, da je lani razpel svojo mrežo kar ob steni našega doma v Kranju. Pajek sodi med križevce in zato napenja za lov mrežo s posebno nitko v sredini. Ugotovili so, da bi nitka, ki jo porabi neki križevec za svojo stvaritev, merila kar okoli 18 metrov. Pri osastem pajku je samica veliko večja od samca, nosi pa tudi bolj izrazite prečne temne in rumene proge, ki spominjajo na osji zadek. Ko se obilni samici približa droben samec, da bi jo oplodil, se, po človeško rečeno, bržkone še ne zaveda svoje nadaljnje usode. Pa si poglejmo to dramatično dogajanje v knjigi našega nekdanjega velikega strokovnjaka za ta živalski red profesorja Antona Polenca z naslovom Iz življenja pajkov (Ljubljana: Mladinska knjiga, 1952): »Pri našem navadnem križevcu se torej ljubezenski pohod ne konča vselej s smrtjo. Skoraj vselej pa se to dogodi pritlikavemu samčku lepega osastega pajka iz Primorja. Ta samček jo primaha k samici kar na mrežo, ne da bi jo prej kdo ve kaj snubil. V ljubezenskem objemu orjaška samica pritlikavega samca najprej zaprede, nato pa umori in poje. V najboljšem primeru izgubi snubač, tudi če je bil zelo uren, najmanj eno nogo.« Za naše človeške čute skorajda pretresljiva zgodba, za naravne zakone pa nekaj običajnega, ali ne?

Najbrž lahko domnevamo, da so se prej pretežno primorske živalske vrste začele pomikati v severne zemljepisne predele zaradi splošnega segrevanja ozračja. Zato so postale Gorenjke tudi bele štorklje, ki so v zadnjem desetletju začele gnezditi tudi v naših krajih – čeprav tega v preteklosti niso nikoli počele. Doslej smo jih videvali zgolj ob počitku na njihovih spomladanskih ter jesenskih poletih med Evropo in Afriko, ko so na naših travnikih nabirale zaloge za nadaljnjo pot; zdaj so se pa udomačile v kar nekaj gorenjskih krajih.