Kapucin br. Miro Pavšek se je v zakrament spovedi teoretično poglobil ob pripravi magistrskega dela. Svoje znanje je hitro prenesel v prakso, najprej v Štepanji vasi, nato pa v Vipavskem Križu, kjer trenutno deluje. Preizkusil se je namreč v pripravi tretješolcev na prvo sveto spoved in obhajilo.
Kako otrokom razložite, kaj je sveta spoved in zakaj jo potrebujejo?
Vprašam jih, kako se počutijo, ko se skregajo, ko jih kdo prizadene … Slabo, seveda. Povem jim, da slaba dejanja – grehi ranijo naše srce. Ko te nekdo rani, se zelo slabo počutiš. In ko ranimo drugega, ranimo tudi sebe.
Tako se odnosi med nami krhajo. Jezus nam želi pri spovedi pomagati, da bi se ti odnosi popravili. Ozdravi naše ranjeno srce. Zmeraj nam je žal, ko naredimo kaj slabega, s seboj nosimo krivdo in strah. Jezus pa pri spovedi vse to odvzame.
Ne samo, da mi odpusti grehe, ampak me tudi potolaži, mi da svojih darov, moči, veselja in poguma za naprej. Predvsem jim skušam povedati, da se pri vsaki spovedi srečamo z Jezusom.
Verjetno na podoben način predstavite tudi pokoro.
O pokori imamo vedno negativne asociacije. Ampak to je del zdravila. Če malo poenostavim: pri spovedi dobimo zdravilo, potem pa ga je treba še uporabljati. In pokoro lahko opraviš enkrat, lahko pa tudi vsak dan, da boš vsak dan vzel zdravilo. (smeh)
Pokora nam pomaga postajati boljši. Da prosimo Jezusa, naj nam pri tem pomaga. Marsikdo pokoro opravi že s tem, ko pride k spovedi, sploh tisti, ki pridejo po 20, 30 letih in jih je strah.
Tudi mnoge otroke je (prve) spovedi strah. Kako rešujete stisko?
Prestrašeni so. Res se trudimo, da jih prvič spove duhovnik, ki ga poznajo. Kadar sva dva kateheta, se mi zdi pomembno, da sem z vsemi vsaj že v času priprav na spoved, da jih kdaj pohecam, da so bolj sproščeni. Če pride “tujec”, je zanje dosti težje.
V spovednici pa navadno rečem: “Ne sekiraj se, ti bom jaz pomagal!” Da se otrok malo privadi, na začetku skupaj zmoliva, če pa “zmrzne”, mu z vprašanji pomagam razmišljati po korakih.
Nekateri imajo vse napisano na listku, a si od živčnosti ne zmorejo pomagati z njim. Če bi bil jaz v njihovi situaciji, bi bilo najbrž enako – imam disleksijo in če sem živčen, ne znam ničesar prebrati. (smeh)
Ko sva ravno pri listkih – kako konkretno otroke pripravljate na spoved, kako si izprašajo vest? Jim svetujete, da si grehe napišejo?
Enkrat so otroci svoje grehe napisali na listke, po spovedi pa smo jih skupaj sežgali v kadilnici. Tu v Križu pa smo pripravi na spoved namenili cel vikend. Za podlago smo si ogledali risanko Pogum in ob njej razmišljali o posledicah slabih odločitev. Prek igre smo naredili izpraševanje vesti – hodili so po točkah in si kaj zapisali.
Dali smo jim tudi vprašalnik in so ob njem v miru razmislili. Pred prvo spovedjo imamo vedno tudi vajo, “fake spoved”. Ogledamo si spovednico, na obeh straneh se malo usedejo … Ponovimo obrazec in tudi na štiri oči izkusijo, kako je to videti.
Ogromno stvari se da narediti. Učim se, vedno poskusim še kaj novega. V obeh župnijah sem program soustvarjal s katehistinjami. Zelo sem hvaležen za njihov trud in zagnanost. S skupnim delom res uspe nekaj lepega.
Kakšna pa je v pripravi na prvo spoved vloga staršev?
Spomnim se fanta, ki je že komaj čakal spoved. Starši redno hodijo k spovedi in so mu tudi povedali, zakaj. Bil je čisto zagret: “Komaj čakam, da bo spoved, da mi bo Jezus odpustil grehe!”
Res je odvisno, kakšno okolje imajo doma. Zelo je pomembno, da so starši prisotni in otroke spremljajo. Vedno pa jih prosim, naj otrok ne sprašujejo, kaj so povedali pri spovedi. To je zdaj med njimi in Bogom. S spovedjo se poglobi njihov odnos z Jezusom, o teh stvareh se zdaj pogovarjajo z njim.
Kdaj bodo šli otroci prvič k spovedi, naj bi glede na njihovo “pripravljenost in versko zrelost” presodil katehet. Se kdaj zgodi, da k spovedi ne gre cela skupina hkrati?
Težko je presojati, koliko je nekdo veren. Nekateri otroci si želijo k maši, pa jih starši nočejo peljati. Ne moreš jih kaznovati zaradi tega. Enkrat sem doživel, da mamica otroka ni pustila k prvemu obhajilu, ker je doma nekaj ušpičil. To je bila zanj res travma.
Med epidemijo pa se je zgodilo, da po zaprtju pol razreda ni znalo narediti križa. Nič, nobenih osnov, in to dva meseca pred prvim obhajilom. Župnik je vse premaknil za nekaj mesecev. Rekel je: “Ne moremo tako. Če zdaj ne znajo, ne bodo nikoli znali.” Zunaj epidemije pa se nam to še ni zgodilo. Otroci so res dojemljivi, le večkrat morajo slišati stvari.
Pomembno pa je, da ne obsojamo ne otrok ne staršev. Da predvsem molimo za te družine in se posvetimo vsakemu posebej, da se bodo čutili dobrodošle. Kjer si lepo sprejet, tja greš z veseljem!
Po vseh pripravah končno nastopi dan prve svete spovedi. Kako je videti pri vas?
Prva spoved največkrat ni v spovednici, ampak na štiri oči. Navadno smo zraven povabili starše. Spovedoval sem blizu oltarja, ostali pa so v cerkvi molili za tistega, ki se spoveduje. Tako je lepo vzdušje in lepa izkušnja.
Na koncu otrokom damo darilce, npr. ob božiču Jezuščka. Dobro bi bilo, da ne bi bila taka samo prva spoved, ampak vsaka – vsaj prvih nekaj let. Da bi si res vzeli čas. Spoved je tako pomembna stvar v našem življenju!
Celoten intervju je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
