Evropska digitalna suverenost postaja dejstvo!

Evropa je bila zazibana v sen, da bodo drugi poskrbeli za digitalno infrastrukturo namesto nas. Zdaj se počasi prebujamo in začenjamo razumeti, da je celo bolj od umetne inteligence ter tehnološkega razvoja pomembno, kdo nadzira podatke, infrastrukturo in storitve, brez katerih sodobna družba ne more več delovati?

Digitalizacija je bila dolgo predvsem tehnološka zgodba. Podjetja so iskala učinkovitejše rešitve, podatke selila v oblak, ne da bi se vprašala, kje ta fizično je in računalniške zmogljivosti najemala kot storitev. Danes je jasno, da ima digitalna infrastruktura vse bolj strateški pomen. Brez nje ne delujejo gospodarstvo, javne službe, komunikacije in vse več sistemov umetne inteligence. Če torej vse to predamo v upravljanje ameriškim ali kitajskim podjetjem, jim praktično v roke potisnemo stikalo, s katerim nas lahko kadarkoli »izklopijo«.

Udobje je pripeljalo do odvisnosti

Oblak je organizacijam prinesel precej prednosti. Zmogljivosti, ki bi jih bilo nekoč treba kupiti in vzdrževati z lastno infrastrukturo, so postale dostopne kot storitev. Razvoj je hitrejši, prilagajanje potrebam enostavnejše. Toda udobje ima drugo stran. Velik del evropskega digitalnega okolja je odvisen od peščice globalnih ponudnikov. Na njihovih platformah so podatki, poslovni procesi in vse pogosteje sistemi umetne inteligence.

Dokler storitve delujejo brez težav, odvisnost ni posebej opazna. Drugače je ob večjem kibernetskem incidentu, geopolitičnem sporu ali spremembi pogojev poslovanja. Takrat postane jasno, da digitalna odvisnost ni več samo vprašanje izbire tehnologije. Postane vprašanje odpornosti in varnosti.

Za suverenost ni dovolj strežnik v Evropi

Digitalne suverenosti ne zagotavlja že sama lokacija podatkovnega centra. Pomembno je, kje so podatki shranjeni, kdo upravlja infrastrukturo, katera zakonodaja velja za ponudnika in kdo ima dostop do podatkov. Pomembno je še nekaj. Kdo nenazadnje vpliva na delovanje storitve.

Organizacija je digitalno suverena šele takrat, ko ima dovolj nadzora nad svojimi podatki in ključnimi sistemi, da lahko deluje tudi v nepredvidljivih okoliščinah. Zato se pojem suverenosti vse pogosteje povezuje s podatkovno, tehnološko in operativno neodvisnostjo.

Ne gre samo za strežnike, podatkovne centre in optične povezave. Gre za to, ali organizacija ve, kje so njeni podatki, kdo jih upravlja, kako hitro lahko ukrepa ob incidentu in ali ima možnost zamenjave ponudnika, ko se razmere spremenijo

Umetna inteligenca dodatno zaostrila razmerja

Razvoj umetne inteligence je razpravo še zaostril. Sodobni modeli potrebujejo ogromne količine podatkov, zmogljive procesorje in infrastrukturo, ki mora biti na voljo ves čas. Kdor nadzira te vire, ima pomemben vpliv na razvoj prihodnjih digitalnih storitev. Evropa zato ne more staviti zgolj na uporabo tujih rešitev umetne inteligence. Za dolgoročno konkurenčnost potrebuje lastne podatkovne centre, oblačne storitve, računske zmogljivosti, kibernetsko zaščito in dovolj močan digitalni ekosistem.

Cilj ni izolacija Evrope

Digitalna suverenost ne pomeni, da bi se Evropa morala zapreti pred globalnimi tehnološkimi podjetji. Takšen pristop bi bil v praksi težko izvedljiv in gospodarsko vprašljiv. Bolj smiseln je pristop, pri katerem organizacije uporabljajo globalne storitve tam, kjer prinašajo največ koristi, hkrati pa ohranijo nadzor nad najbolj občutljivimi podatki in ključnimi sistemi.

Cilj torej ni popolna neodvisnost. Cilj je zmanjšati tveganje, da bi zaradi odločitve ali težave enega ponudnika odpovedal pomemben del digitalnega okolja. Podobno velja za energetiko. Država ne potrebuje lastnega vira vsakega energenta, potrebuje pa dovolj raznolik in odporen sistem, da ni odvisna od enega samega dobavitelja. Pri digitalni infrastrukturi bo veljalo nekaj podobnega.

Slovenija ni izvzeta

V Sloveniji zanimanje za takšne rešitve spodbujajo strožja regulativa, vse več kibernetskih groženj in potreba po večjem nadzoru nad podatki. Domači ponudniki zato pridobivajo pomembnejšo vlogo pri zagotavljanju infrastrukture in storitev, ki ostajajo pod evropskim oziroma nacionalnim nadzorom.

Telekom Slovenije razvija suverene oblačne storitve in podatkovne centre v Sloveniji, hkrati pa ima pomembno vlogo na področju kibernetske varnosti. Takšni projekti kažejo, da digitalna suverenost ni več samo politični izraz iz evropskih dokumentov. Postaja konkreten tehnološki in poslovni cilj.

Umetna inteligenca bo to vprašanje še zaostrila. Evropa zato ne potrebuje le zmogljivih modelov in hitrih računalnikov. Potrebuje tudi dovolj lastne infrastrukture, znanja in nadzora, da o svoji digitalni prihodnosti ne bo odločala nekdo drug.

Naslovno sliko je upodobila umetna inteligenca!

The post Evropska digitalna suverenost postaja dejstvo! appeared first on Tehnozvezdje.