2 hours ago
22
ARTICLE AD
Europan je mednarodno arhitekturno-urbanistični natečaj, katerega natečajniki so letos obravnavali 47 različnih lokacij različnih meril: S, M in XL. Tematika lokacije Nome na Norveškem je obravnavala problematiko kompleksa Fen, največjega evropskega odkritja redkih zemeljskih elementov (REE). Viri rudnin so ključnega pomena za tehnologije, kot so supermagneti, računalniki in rakete. Če bo prišlo do vzpostavitve rudnika, bi ta trajno spremenil pokrajino in zahteval obsežno infrastrukturo, vključno z odlagališči, ki bi se lahko kosala z velikostjo bližnjih gora.
Naloga se ne osredotoča zgolj na tehnične in ekonomske dejavnike, temveč poudarja razmislek o širših prostorskih in družbenih posledicah rudarjenja. Kako se lahko takšna preobrazba integrira z okolico in ostane prilagodljiva za prihodnje tehnologije? Kako bi lahko koristila lokalnim skupnostim? Sledi opis projekta zmagovalne interdisciplinarne ekipe, ki je obsegala arhitekta, urbanista in krajinskega arhitekta.
»Projekt “The Mineral Network“ obravnava rudarjenje redkih zemeljskih elementov kot prostorsko infrastrukturo, vpeto v krajinski, urbani in družbeni sistem regije Nome na Norveškem. Izhodišče projekta je konflikt med globalno nujnostjo rudarjenja surovin za zeleni energetski prehod in prostorskimi ter okoljskimi posledicami takšnih posegov. Namesto omejevanja vplivov projekt prestrukturira njihovo prostorsko artikulacijo in dolgoročno integracijo.
Za projekt Nome smo sestavili ekipo strokovnjakov s področij arhitekture, krajinske arhitekture, urbanizma in industrijske ekologije. Kar hitro po odločitvi za sodelovanje smo namreč ugotovili, da naloga zahteva multidisciplinarni pristop, saj se območje sooča s kompleksnimi izzivi. Da bi na te izzive odgovorili celovito, smo združili različne perspektive in za to je bila potrebna ekipa s širokim in dopolnjujočim se strokovnim znanjem.
Skušali smo razumeti kontekst in izzive pri raziskovanju in raziskovanju z oblikovanjem (research-by-design). Na lokalni ravni smo kartirali ključne procese in tokove materialov, kot sta pridobivanje in predelava, ter proučili prostorske zahteve rudarskih dejavnosti. Od tam se je projekt razvijal skozi ponavljajoči delovni tok, v katerem smo se nenehno gibali med lokalnimi razmerami in širšimi teritorialnimi procesi. Ta pristop nam je omogočil, da smo izpopolnili naše ideje na več merilih in jih prenesli v strategije oblikovanja krajine in prostora. Z analizo tokov materialov smo lahko predlagali zasnovo, v kateri bi bilo mogoče industrijske stranske proizvode smiselno vključiti v arhitekturni okvir in ekološko strukturo. Ti tokovi predstavljajo tudi gospodarsko dejavnost, razporejeno po regiji in na koncu po vsej Evropi.
Rudnik ni zasnovan kot izolirano industrijsko območje, temveč kot mreža programskih, proizvodnih in ekoloških vozlišč, razporejenih med kraje v regiji (Nome, Lunde in Ulefoss). Mreža povezuje procese ekstrakcije, raziskav, predelave materialov, logistike in izobraževanja ter jih navezuje na obstoječe prometne, logistične in ekološke strukture. Industrijski procesi postanejo vidni in berljivi del prostora, s čimer rudarjenje preide iz zakritega v javno reguliran prostorski sistem.
Razvojna strategija temelji na principih krožnega gospodarstva in prilagodljive rabe. Večina izkopanega materiala se ponovno uporabi kot gradbeni, energetski ali krajinsko-oblikovni materialni vir, preostanek pa se vključi v procese oblikovanja krajine in ekološke sanacije. Vodni sistemi, potrebni za rudarske procese, se razširijo v večstopenjske polderje in mokrišča, ki delujejo kot prostori čiščenja, zadrževanja vode in oblikovanja novih habitatov.
Prostorska struktura rudnika je zasnovana kot krožni sistem z nasipnim obročem, ki združuje proizvodne objekte za skladiščenje materialov in za energetsko infrastrukturo. Takšna postavitev omogoča fazno rast in krčenje sistema ter zmanjšuje razpršenost vplivov v prostoru. Po zaključku izkopavanja obroč in spremljajoča infrastruktura ne izginejo, temveč se preoblikujejo v javne, rekreacijske in raziskovalne prostore.
To zgodbo smo upoštevali v naših predlogih tudi za okoliška mesta, kot sta Ulefoss in Lunde, ter za poti, ki povezujejo širšo regijo. Kraja prevzameta vlogo sekundarnih vozlišč mineralne mreže. Lunde se razvije kot logistično in raziskovalno središče z navezavo na železniško infrastrukturo in lokalno stanovanjsko zgostitvijo. Ulefoss pa se z novo obrečno ureditvijo in rekultivacijo industrijskega pristanišča preoblikuje v raziskovalno-izobraževalno območje ter krajinsko vstopno točko v rudarski sistem.«
Avtorji:
Giacomo Gallo (IT) – arhitekt,
Robert Thomas Younger (DE) – urbanist,
Tadej Gregorič (SI) – urbanist,
Karlijn Simone Besse (NL) – arhitektka,
Remco Alexander van der Togt (NL) – krajinski arhitekt.
English (US)