EU zarila nov nož v hrbet ekonomski svobodi

Ta teden je začela veljati še ena nesmiselna direktiva Evropske unije, ki so si jo očitno bruseljski birokrati izmislili zato, da bi upravičili svoj obstoj in lagodno življenje na račun neto davkoplačevalcev. Gre za evropsko direktivo o preglednosti plač, po kateri bodo morala tudi zasebna podjetja utemeljevati razlike v plačah, posebej razlike v plačah med spoloma. To pomeni grob poseg v ekonomsko svobodo.

Konec marca 2023 je evropski parlament z veliko večino (zanjo je glasovala celo polovica poslancev Evropske ljudske stranke) sprejel direktivo, ki naj bi zagotavljala preglednost plač in prispevala k zmanjšanju plačnih razlik na enakem delovnem mestu in med spoloma. Predlog je bil del prebujene »Strategije enakosti spolov 2020–2025«, na mizo ga je leta 2021 dala takratna evropska komisarka za enakost Helena Dalli (z marksizmom okužena levičarka), ki je imela podporo predsednice komisije Ursule von der Leyen.

Helena Dalli, nekdanja evropska komisarka za enakost. (Foto: STA, Thierry_Monasse)

Kaj prinaša direktiva?

Levičarji v Bruslju, ki so svojimi ukrepi spreminjajo Evropsko unijo v socialistično diktaturo, so razlagali, da je glavni namen »okrepiti načelo enakega plačila za enako delo ali delo enake vrednosti med moškimi in ženskami ter z večjo preglednostjo zmanjšati plačne razlike«. Direktiva zahteva, da delodajalci že v oglasu za delo navedejo začetno plačo ali plačni razpon na podlagi objektivnih, spolno nevtralnih meril.  Zaposleni lahko zahtevajo pisne informacije o svoji plači in povprečni plači za enako ovrednoteno delo, razčlenjeno po spolu, delodajalci pa morajo jasno objaviti merila za določanje plač in napredovanja ter ne smejo prepovedati razkrivanja plač med zaposlenimi.

Estonija se je uprla direktivi

Podjetja z več kot 100 zaposlenimi bodo morala redno poročati o plačnih razlikah. Če bo ta večja od petih odstotkov in bo državni uradnik presodil, da ni objektino upravičena, dobo morala podjetja razliko odpraviti. Slovenija bi morala direktivo prenesti v nacionalno zakonodajo še ta mesec, vendar zakon, ki ga je pripravil še prejšnji minister Luka Mesec, zaradi volitev še ni prišel pred poslance.

Upajmo, da tudi nikoli ne bo, ker gre za tako škodljivo regulativo, da je denimo estonski minister za gospodarske zadeve Erkki Keldo izjavil, da bo Estonija raje plačala kazen za odložitev izvrševanja direktive, kot da bi povečala breme za nacionalna podjetja. Tak odločen odnos kaže, da Estonija ni po naključju najbolj svobodna država EU.

Mit o plačnih razlikah med spoloma

Direktiva temelji predvsem na domnevno diskriminatornih razlikah v plačah med spoloma. Kar je mit. Plačne razlike med moškimi in ženskami nastanejo zaradi nekaterih dejavnikov, ki jih direktiva ne upošteva. Ženske namreč v povprečju izbirajo drugačne poklice kot moški; pogosteje tiste z nižjimi plačami, a večjo fleksibilnostjo. Imajo krajši delovni čas, pogosteje izrabijo porodniški dopust, so več odsotne kot moški, imajo v povprečju manj delovnih izkušenj in so manj odločne pri pogajanjih o plači. Ko ekonomisti te spremenljivke upoštevajo, se razlika med plačami moških in žensk praktično izniči ali pa močno zmanjša. Če bi delodajalci res sistematično plačevali ženske manj za enako delo, bi to pomenilo, da zavestno zavračajo možnost večjega dobička. To je pa povsem v nasprotju z logiko trga in človeške narave. Podjetniki, ki želijo maksimirati dobiček, bi takšno »cenejšo« in enako produktivno delovno silo množično zaposlovali. Sicer pa – plača je predvsem rezultat prostovoljnega sporazuma med delodajalcem in delojemalcem.

Direktivo kritizirajo številni ekonomisti in podjetniki, ki pravijo, da gre za tipičen primer evropskega intervencionizma, ki bo prinesel več škode kot koristi. Glavni očitek je nesorazmerna administrativna obremenitev. Podjetja z več kot 100 zaposlenimi bodo morala redno pripravljati obširna poročila o plačnih razlikah po kategorijah. Za mala in srednja podjetja, ki so hrbtenica gospodarstva, pomeni to dodatne stroške, čas in birokracijo; brez jasnih dokazov, da bo to dejansko zmanjšalo plačno vrzel.

Poleg tega lahko javnost plač v manjših kolektivih vodi do konfliktov, zavisti in zahtev po izenačevanju plač ne glede na uspešnost. Menedžerji bodo izgubili fleksibilnost pri nagrajevanju najboljših, kar lahko zmanjša motivacijo in produktivnost. Skratka, direktiva je še ena v vrsti, ki posega v ekonomsko svobodo, prosti trg, delovna razmerja in tudi v osebno svobodo posameznika.

Jože Biščak