En stavek, ki ga ljudje uporabljajo za pomoč, pa pogosto zareže najgloblje

Pogovor res pomaga takrat, ko človeku zmanjša občutek osamljenosti, razjasni misli in odpre pot do konkretnega naslednjega koraka. Ne pomaga pa, če je prisilen, ponižujoč, poln nasvetov brez poslušanja ali če z njim nadomeščamo strokovno pomoč, ki je očitno potrebna. V praksi to pomeni: pogovor je koristen, ko prinese več jasnosti in miru, ne pa več zmede in napetosti.

Zakaj včasih že kratek pogovor zmanjša stisko?

Del stiske ni v samem problemu, ampak v občutku, da smo z njim sami. Ko nas nekdo posluša, se pogosto zniža napetost in lažje razločimo: kaj se je zgodilo, kaj čutimo in kaj sploh potrebujemo. NIJZ psihološko prvo pomoč opiše kot osnovno podporo, ki jo lahko nudimo osebi v stiski, dokler ni na voljo strokovna pomoč ali se stiska ne razreši.

Raziskave o socialni opori to pojasnijo precej prizemljeno: podpora je lahko varovalni dejavnik, še posebej, ko je odziv sogovornika “ustrezen potrebam, ki jih sproži stresni dogodek” (ne le splošna prijaznost). Če nekdo v stiski dobi točno to, kar potrebuje (npr. občutek varnosti, praktično pomoč, jasen okvir), stres lažje “popusti”.

Foto: Občutek varnosti

Primer iz prakse: človek po konfliktu v službi ne rabi takoj strategije “kako zmagati”, ampak nekoga, ki mu pomaga ubesediti, kaj ga je prizadelo in kaj želi postaviti kot mejo. Pogovor tu ne reši organizacije, reši pa notranji občutek, da se mu “ne dogaja vse naenkrat”.

Kdaj se je smiselno pogovoriti z bližnjim in kdaj s strokovnjakom?

Sogovornik ni isto kot rešitev. Pogovor z bližnjim je smiseln, ko potrebujemo podporo, razbremenitev, preverjanje realnosti ali pomoč pri odločitvi. Ko pa stiska traja, se ponavlja in začne opazno omejevati vsakdan (spanje, delo, odnose, skrb zase), je to znak, da je pravi naslov tudi strokovna pomoč. To logiko zelo jasno povzame slovenski javni vir za duševno zdravje: strokovno pomoč poiščemo, ko stiske trajajo dlje časa in nas ovirajo pri vsakodnevnih opravilih.

V EU je dostop do psihološke pomoči zelo različen po državah in regijah, zato je realno pričakovati, da bodo poti različne: pri nekom bo prvi korak osebni zdravnik, pri drugem šolska svetovalna služba, pri tretjem zasebni psihoterapevt. Smiselno je misliti pragmatično: cilj je, da pomoč pride pravočasno, ne da je “idealna”.

Kako prepoznati, da pogovor postaja škodljiv?

Pogovor lahko poslabša počutje, če odpre rano brez občutka varnosti ali če sogovornik stisko razvrednoti. Takrat ni problem “pogovor”, ampak način.

Znaki, da pogovor drsi v škodo:

• pogovor se sprevrže v zasliševanje (kdo je kriv) namesto razumevanja (kaj se dogaja),
• sogovornik stalno prekinja, moralizira ali vsiljuje rešitve,
• po pogovoru je človek bolj prestrašen, manj zbran, bolj izoliran,
• meje niso spoštovane (npr. pritisk: “povej vse zdaj”).

Foto: Škodliv pogovor

NIJZ pri psihološki prvi pomoči izpostavlja, da gre za podporo v stiski, ne za pritiske ali “terapijo na silo”. To je dober kompas: če pogovor ni podpora, ampak pritisk, je verjetnost koristi majhna.

Ali drži, da je “ventiliranje” vedno koristno?

Ne. To je pogost mit.

Mit: Če vse “damo ven”, bo nujno bolje.
Dejstvo: Če se pogovor spremeni v neskončno premlevanje brez razumevanja in brez naslednjega koraka, se lahko stiska utrjuje.

Tu je uporaben vpogled iz raziskav o “predelavi” čustev. James W. Pennebaker (profesor psihologije na University of Texas at Austin) je v svojem raziskovalnem delu opisoval učinke pisnega (in včasih tudi govornega) soočanja z osebnimi, čustveno močno obarvanimi izkušnjami. V enem od povzetkov raziskav je zapisano, da je “soočanje s čustvi in mislimi” okoli osebnih tem lahko povezano z boljšimi kazalniki telesnega zdravja.

Pomembna podrobnost, ki jo ljudje radi preskočijo: takšno odpiranje je lahko sprva tudi neprijetno. Če se nekdo po pogovoru začasno počuti slabše, to še ne pomeni, da je pogovor napačen, lahko pomeni, da je prvič res prišel do bistva. Napačno pa je, če človek ostane sam s preplavljenostjo ali če se pogovor konča v sramu.

Praktičen kriterij: koristno “ventiliranje” prinese vsaj eno od treh stvari, več miru, več jasnosti ali bolj realen načrt za naslednji korak. Če ne prinese ničesar od tega, je smiselno spremeniti način pogovora ali naslov.

Kaj o tem pravi stroka o pogovorih kot obliki pomoči?

Ko pogovor ni le prijateljski, ampak postane del zdravljenja, govorimo o psiholoških obravnavah (npr. kognitivno-vedenjska terapija, svetovanje, druge oblike). NHS England pri svojih storitvah “talking therapies” poudarja, da gre za nabor psiholoških obravnav, ki so prilagojene potrebam posameznika, in da vključujejo terapije, ki jih priporočajo strokovne smernice (NICE).

To je pomembno razlikovanje: “pogovor” kot vsakdanja podpora in “pogovor” kot strukturirana obravnava nista ista stvar. Prvi lahko odpre vrata, drugi pa pogosto prinese sistematično delo na vzorcih mišljenja, vedenja in doživljanja.

Kako naj pogovor izgleda, da ima realno možnost pomagati?

Najbolj preprosto: manj popravljanja, več razumevanja.

Tri stvari, ki pogosto naredijo razliko:

1. Vprašanje, kaj človek potrebuje (poslušanje, mnenje, pomoč pri odločitvi).
2. Povzemanje (“Če te prav razumem …”) namesto hitrega svetovanja.
3. Majhen naslednji korak (npr. dogovor, kaj boš naredil danes, komu boš še povedal, kaj boš odložil).

Psihološka prva pomoč, kot jo opisuje NIJZ, je uporabna prav zato, ker ostane pri osnovah: umiritev, občutek varnosti, opora, usmeritev do ustreznih virov pomoči.

V praksi to pomeni: včasih je najboljši pogovor tisti, ki ga zaključimo pravočasno, preden se spremeni v prepričevanje, kdo ima prav.

Foto: Pogovor

Kaj to pomeni v Sloveniji in EU, ko gre za resnejšo stisko?

V slovenskem prostoru se pogovor pogosto začne doma ali med prijatelji, a javni viri jasno opozarjajo na prag: ko stiska traja in ovira vsakdan, ni več smiselno čakati na “še en pogovor”, ampak poiskati strokovno pomoč.

V EU je hkrati realnost, da so poti do pomoči različne in včasih počasne. Zato ima pogovor z bližnjim pomembno vlogo: lahko prepreči izolacijo, pomaga pri prvih korakih in človeka drži nad vodo, dokler ne pride do ustrezne obravnave. Socialna opora pa ni avtomatska rešitev, kot kažejo klasični pregledi, deluje najbolje takrat, ko je odziv res “usklajen s potrebami” v stiski.

Preden se stvar zaključi v tišini ali v prepirovih, je pogosto dovolj ena sprememba: da pogovor postane manj o tem, kdo ima prav, in bolj o tem, kaj človek doživlja in kaj mu dejansko pomaga.

Pripravil: J.P.

Vir: NIJZ, NHS England, NICE, European Commission – Mental Health, WHO, Pexels

The post En stavek, ki ga ljudje uporabljajo za pomoč, pa pogosto zareže najgloblje first appeared on NaDlani.si.