Dvorana spomina: kako je kino Jadran postal kulturni center in del družinske zgodovine

Stavba, v kateri danes deluje Kulturni center Kočevje, je za večino obiskovalcev »samo« kino, dvorana za koncerte in prireditve. Janezu Pojetu pa je bila ta zgradba nekoč dom. V njej je odraščal, med zvokom projektorjev, vonjem po celuloidu in vrvežem obiskovalcev, ki so skozi cel teden, še posebej pa ob petkih, sobotah in nedeljah, napolnili dvorano do zadnjega kotička. Zgodba te hiše je v resnici zgodba njegove mame Marije Poje  – odločne gostinke, direktorice in aktivistke, ki je Kočevju prinesla film in mu ostala zvesta do konca življenja.

Danes na fasadi stavbe vidimo napis Kulturni center Kočevje. Leta 1935 pa je na istem mestu vrata prvič odprl kino Jadran, ki sta ga zgradila Marija in Jože Poje. Pred tem so tu stala gospodarska poslopja gostilne Harde – skedenj in hlev. V manj kot stoletju je hiša doživela bombardiranje, politične procese, nacionalizacijo, zaton klasičnega kina in nazadnje preobrazbo v sodobni kulturni center.

Naš sogovornik Janez Poje se je rodil med vojno, ko je del Kočevarjev bežal pred napadom na mesto. Mama je bila takrat v Dolgi vasi, kamor so se zatekli nekateri domačini, zato se je rodil tam. Po napadu se je družina vrnila v Kočevje – v kino. »Od takrat naprej sem živel v kinu,« pravi. »To je bil naš dom.«

Od hotela Trst do kina Jadran

Pot do lastne kinodvorane se je začela nekaj let pred tem. Marija Poje je najprej dobila koncesijo za kinematografsko dejavnost in prve predstave so potekale v zgradbi hotela Trst, v prostoru za kavarno, ki ga je imela v najemu od lastnice – Dunajčanke.

Ko se je pojavila možnost, da bi lastnica hotela prevzela koncesijo, sta se Marija in njen mož odločila za drzen korak. Kupila sta zemljišče, na katerem danes stoji Kulturni center Kočevje – takrat še gospodarska poslopja gostilne Harde – in se lotila gradnje lastnega kina. »To je bil velik finančni zalogaj,« se spominja sin. Družina je prodala del kmetije v Loški dolini, od koder je izhajala Marija, in z denarjem zgradila novo dvorano. Gradnja je bila hitra; že 10. avgusta 1935 je Kino Jadran uradno odprl vrata, s premiero zvočnega filma.

Janezov oče je bil takrat še mlad, zaznamovan s prvo svetovno vojno. Kot osemnajstletnik je bil mobiliziran v avstro-ogrsko vojsko, ranjen na Doberdobu in je zaradi posledic rane na glavi še mlad umrl. Vodenje kina je zato skoraj v celoti prevzela Marija Poje.

Kuharica, gostinka in direktorica kina

Po poklicu je bila izučena kuharica. Vodila je gostinsko dejavnost v hotelu Harde, obenem pa skrbela za kino. »Imela je vizijo naprej,« pravi Janez. Film je zanjo pomenil priložnost – poslovno in kulturno. Kinematografija je bila takrat nova, vznemirljiva dejavnost, Kočevje pa je dobilo prostor, kjer se je svet odpiral skozi platno.

Marija Poje ni bila le podjetna, bila je tudi politično dejavna. Med vojno je bila predsednica Antifašistične fronte žena (AFŽ) za kočevsko območje in je organizirala pomoč partizanom, tudi medicinsko oskrbo. Po vojni je kino padel pod nacionalizacijo, a je ostala direktorica vse do upokojitve. Njena politična teža in ugled sta pozneje pomembno vplivala na to, katere filme je Kočevje dobilo in kdaj.

»Mama je vedela, da propaganda ne bo plačala elektrike,« razmišlja Janez. Oblast je po vojni pritiskala, naj vrtijo čim več sovjetskih in ideoloških filmov, sama pa je vztrajala, da mora kino preživeti. Zato je iskala filme, ki bodo prinesli obisk – zabavne, napete, romantične. Z njeno prodornostjo je Kočevje pogosto dobilo nove filme celo pred Ljubljano.

Otroštvo »v kinu«

Družina Poje je živela kar v stavbi kina. V času, ko je bil stari grad v Kočevju že v razsulu, je na njegovem nekdanjem vrtu za kinom teklo skoraj kmečko življenje. »Imeli smo krave in prašiče, kot ena mala kmetija,« se spominja Janez. Dvorišče, kjer danes stoji nova šola in parkirišče, je bilo takrat del grajskega vrta, povezanega s kinom.

Otroštvo je preživljal med obiskovalci, projekcijami in filmi. V šoli je bil »tisti iz kina«, doma pa je bil pogosto vključen v delo. Kot šolar je zjutraj z vozičkom vozil filmske kolute na železniško postajo, kjer so jih pošiljali naprej; potem je še za dve uri skočil nazaj domov spat in odhitel v šolo.

V gimnaziji je postal uradno zaposlen v kinu. Imel je delovno knjižico, trgal je vstopnice, pomagal pri projekcijah in skrbel za plakate. »Vsak večer, ko se je en film zaključil, sem moral po mestu zamenjati plakate za naslednji dan,« pravi. Ker je to delo opravljal po deveti uri zvečer, je mama pri direktorju gimnazije uredila posebno dovoljenje. Janez je bil tako eden redkih dijakov, ki so se smeli po deveti uri uradno sprehajati po mestu – profesorji so ga srečevali in vedeli, da se vrača iz kina.

Zlata leta kina Jadran

Preden je televizija zares prišla v domove, je bil kino središče zabave in informacij. »To so bili zlati časi kinematografije,« pravi sogovornik. Sprva so se predstave vrtele ob sobotah, nedeljah in praznikih, kasneje vsak dan. Ob ponedeljkih je bila po ena predstava, od torka do sobote po dve, ob nedeljah pa po tri.

Kinodvorana je imela 418 sedežev, povprečen obisk je bil okoli 150 ljudi, ob uspešnih filmih pa je bila dvorana polna. Marija Poje je filme skrbno izbirala in jih »tempirala«, kot pravi sin. Ponedeljki so bili rezervirani za zahtevnejše ali bolj »umirjene« filme, vikend pa za prave uspešnice.

Dogajalo se je, da je bila čakalnica po treh predstavah še vedno polna ljudi, ki niso dobili vstopnice. »Prišli so iz okoliških vasi… in so mamo prosili za še eno predstavo. Čakali so v hotelu in potem je včasih res dala še četrto predstavo, do enajstih zvečer.«

Kino Jadran je bil več kot le kino. V njem so potekali šolski in obšolski programi, plesi, proslave državnih praznikov, kulturne prireditve. Celotni inkaso kina je v nekem obdobju financiral tudi knjižnico in muzej – kulturne institucije, ki takrat še niso imele svojega proračuna.

Pogajalka brez pardona

Ko je Marija Poje kot direktorica z odkupovalci filmov hodila na filmski festival v Pulju, je veljala za trdo in prodorno pogajalko. Sin se spominja, kako sta na festivalu hodila po avli, kjer so se zbirali predstavniki velikih jugoslovanskih filmskih podjetij.

»Ko sva šla mimo skupine teh distributerjev, sem slišal, kako je eden rekel drugim: ‘Pazite se te gospe, pri njej ni pardona.’« Mama je namreč natančno vedela, katere filme želi in po kakšni ceni. Kot provincialni kino ni mogla plačevati najvišjih tarif, hkrati pa je vedela, da ljudi v Kočevju zanimajo predvsem zahodni, ameriški in evropski filmi. S trmastim pogajanjem je pogosto dosegla, da je Kino Jadran nove filme dobil istočasno ali celo pred večjimi mesti.

Med najbolj gledanimi so bili pustolovski, ljubezenski in akcijski naslovi. Janez se še spomni »Ešnapurskega tigra« in »Indijskega nagrobnega spomenika«, dveh filmov, ki sta dvakrat napolnila kinodvorano. Tudi naslovi, kot so »Proti vsem zastavam« in drugi holivudski spektakli, so redno prinašali polne blagajne.

Tehnika, ki ni smela odpovedati

Projekcije so v tistih časih zahtevale veliko ročnega dela. V kabini sta bila vedno dva projektorja in koluti filma, naviti na kovinske bobne. Projektor je potegnil filmski trak prek zobnikov, kjer je ob svetlobi in objektivu nastala slika na platnu. Ko se je en kolut približal koncu, je moral operater natančno preklopiti na drugi projektor.

»Na filmskem traku je bil majhen znak, taka pikica ali črtica, ki se je za trenutek pojavila v zgornjem kotu slike,« razlaga Janez. »To je bil znak, da se bo kolut iztekel. Takrat si moral v sekundi preklopiti na drugi projektor. Če si bil dober, gledalci skoraj niso opazili, če pa si zamudil, je slika za trenutek izginila.«

Včasih je šlo tudi kaj narobe. Trak se je lahko pretrgal, če je bil preveč izrabljen, ali pa je prišlo do napake pri navijanju. V takih primerih je bilo treba film ročno zlepiti – na mizi v kabini so imeli posebno napravo, s katero so s topilom položili trakove enega ob drugega. »Če je šlo za uvodni del ali napoved, ni bilo tako hudo,« pravi Janez. »Če pa bi se pretrgalo sredi filma, bi manjkala cela scena.«

Kino med vojno: proces in bombardiranje

Kino Jadran ni bil le prostor zabave. V dvorani je med 9. in 11. oktobrom 1943 potekal proces proti zajetim domobrancem. Po pričevanjih Ive Staniča in drugih zgodovinarjev naj bi bila prav ta vloga dvorane eden od razlogov, da je bilo poslopje leta 1944 med bombardiranjem Kočevja tarča partizanskega napada – želeli naj bi izbrisati simbolni spomin na proces in na vojne dogodke, povezane z zgradbo.

Stavba je bila močno poškodovana, a ne porušena do temeljev. Po vojni sta jo zakonca Poje leta 1945 obnovila – brez posebne državne pomoči – in že leto pozneje so se na platnu znova vrteli filmi. Vendar je nova oblast kmalu posegla v lastnino: po vojni je bil kino nacionaliziran, kar je pomenilo, da je stavba prešla v družbeno lastnino.

Marija Poje je kljub temu ostala direktorica in nadaljevala delo. Po nacionalizaciji se je kino postopoma povezal z drugimi kulturnimi institucijami – najprej z muzejem, kasneje tudi s knjižnico.

Denacionalizacija in odškodnina namesto stavbe

Ob denacionalizaciji v devetdesetih letih je stavba nosila status kulturnega spomenika, zato je zakon predvidel le odškodnino, ne pa vrnitve v naravi. »Po svoje je bilo dobro, da nismo dobili stavbe nazaj,« pravi Janez Poje. »Sam je nikoli ne bi mogel vzdrževati, kaj šele preurediti v nekakšen kulturni center, kakršen je danes.«

Z bratom sta se odločila za odškodnino, izplačano v letnih obrokih, kot nekakšna renta. Na denar sta gledala kot na simbolično poravnavo za delo in vložek staršev, zlasti matere, ki je zgradila in vodila kino. »Dejavnosti kot take se nismo lotili naprej,« pravi Janez. »Živel sem že v Ljubljani, imel svoje delo, kino pa je šel svojo pot.«

Na vprašanje, kako je Marija Poje sprejela izgubo lastnine in poznejšo denacionalizacijo, odgovarja, da je bila prekaljena v številnih življenjskih viharjih. »To je bila ženska trdnega karakterja. V življenju so ji stvari večkrat porušili – v vojni, po vojni – pa je vsakič znova začela. Nacionalizacija ni bila edini šok. A nikoli ni obupala.«

Zaton kina in nova vloga stavbe

Zlati časi kina Jadran so se začeli lomiti s prihodom televizije. Ko je majhen ekran vstopil v dnevne sobe, so se večer za večerom gledalci raje usedli doma pred televizor kot v kino. Navade ljudi so se spremenile, obisk se je zmanjšal.

Kino je poskušal preživeti z drugačnim programom – od cirkuških predstav do poznejših, bolj provokativnih filmskih žanrov. A trend je bil neizprosen. »Stagnacija je trajala nekaj let,« pravi Janez Poje. »Nekaj časa so še poskušali z bolj ‘žgečkljivimi’ filmi, ki so pritegnili občinstvo, a to ni bilo več tisto.«

Stavba je nato postala del širše kulturne zgodbe: Skupaj so se znašli kino, muzej in knjižnica. Pozneje je Kočevje začelo načrtovati temeljito prenovo. Leta 2015 je dvorana doživela celovito obnovo in dobila novo vsebino. Danes v njej poleg kino predstav potekajo koncerti, gledališke predstave, festivali in številni dogodki, ki mestu dajejo kulturni utrip.

Spomin, ki živi v dvorani

Ko danes Janez Poje stopi v Kulturni center Kočevje, ga ne preplavi nostalgija v klasičnem smislu. »Ne vleče me vsak dan tja,« priznava. A vsak kotiček dvorane nosi del njegovega življenja.