Dvojni zvočni gonilniki so zakon

Fizika je resda neizprosna in basi večjih zvočnikov bodo vedno zveneli bolje od manjših, toda ker je gonilnik v ušesnih čepkih bližje bobniču, lahko muzika še vedno zveni odlično. Pogoj je dvojni zvočni gonilnik!

Kljub temu, da dva zasedeta več prostora, ki je v čepku vedno omejen, sta pravzaprav nujna, ako želimo o kakovostni reprodukciji zvoka. Ni težko ugotoviti, zakaj dva. Kadar je en sam, mora njegova membrana vibrirati počasi za nizke tone in hitro za visoke. Ker ne gre istočasno, dajejo slušalke prednost basom in visoki toni so zamorjeni. Dvojni gonilnik odpravi to čisto konkretno težavo. Pred njima je mini kretnica, ki loči frekvence in v primeru Samsungovih slušalk Galaxy Buds 4 Pro nižje pošlje 11-milimetrskemu nizkotoncu in višje 5,5-milimetrskemu visokotoncu. Zgolj deljenje »zvočnikov« samo po sebi ni dovolj za kakovostno reprodukcijo zvoka. Podvojen je tudi ojačevalnik, kar pomeni, da ima vsak svojega, kar zmanjša popačenja zvoka in omogoča natančno ločevanje frekvenc.

Vedno trdim, da male slušalke ne morejo dobro poustvariti globoke nizke tone. Zaradi analognih lastnosti zvočnega valovanja to kajpada velja, a se obenem zvok ušesnih čepkov iz leta v leto izboljšuje. Samsungove seveda niso izjema. Dvojnega oziroma dva gonilnika imajo praktično vsi modeli višjega zmogljivostnega razreda. Razlikujejo se v podrobnostih in izvedbi, vse skupaj pa me je pritegnilo potem, ko sem jih dal v ušesa in zagnal Rammsteinovo skladbo Deutschland. Odlično zveni po zaslugi izjemno močnega nizkotonca, ki poustvari globok bas, ne da bi hkrati popačil višje frekvence, kar ustreza elektronski glasbi in hi-hopu.

Pomembno je, da bas ni zgolj močan, temveč je obenem dobro nadzorovan. Tudi v skladbah, kjer je nizkih tonov veliko, ti ne prevzamejo glavne vloge in ne zamorijo preostalih frekvenc. Še vedno so dovolj izraziti, da začutiš njihovo globino, a ne toliko, da bi trpeli srednji in visoki toni. V privzetih nastavitvah je za moj okus celo za dlako premočan, kar zlahka popraviš v nastavitvah.

Drugi gonilnik hkrati poskrbi za naravne in čiste srednje tone, zmerne visoke tone in jasen vokal. Inštrumenti in vokal so v prostoru jasno ločeni in natančno pozicionirani, zvok pa daje občutek, da te obkroža, namesto da bi bil usmerjen direktno v ušesa. Zvočna slika je presenetljivo široka za tako majhne slušalke. Posamezni instrumenti niso nagneteni drug ob drugem, temveč imajo dovolj prostora, da pridejo do izraza. Tudi v zahtevnejših skladbah, kjer se prepletajo številni zvoki, ostaja njihova razporeditev jasna, kar še okrepi občutek prostorskosti.

Ocenjevati kakovost zvoka je nehvaležno. Nimamo vsi enako občutljivih ušes, zato sem si tokrat pomagal z umetno inteligenco in njeni sodbi dodal svoja subjektivna razmišljanja. Prav tako nisem prilagajal zvočnih nastavitev, temveč sem uporabil privzete.

• Postmodern Jukebox ft. Morgan James – Barbie Girl: Čeprav je bil moj prvi občutek, da zvok instrumentov »pošilja« močan soul vokal Morgan James nežno v ozadje, ta zveni polno, naravno in prijetno. Še posebej mi je všeč akustični kontrabas, ki ne preglasi klavirja in pihal. Činele in trobila ohranijo jasnost, ne da bi bili visoki toni preveč ostri.
• P. I. Čajkovski – Simfonija št. 6 v h-molu (»Patetična«): Slušalke ustvarijo širok prostor, čeprav nisem bil sposoben določiti, od kod prihajajo zvoki posameznih instrumentov. Ti niso zliti v eno celoto. Pri tišjih delih pridejo do izraza drobne podrobnosti, ko orkester zaigra glasneje, pa zvok ostane čist in brez motečih popačenj.
• The 1975 – If You’re Too Shy (Let Me Know): Čeprav skladba z izrazitim synth-basom in ritmičnimi kitarami morda ni pisana na kožo zmogljivostim teh slušalk, mi je bila morebiti celo najbolj všeč. Bas je udaren in globok, a hkrati dovolj natančen, da ne prekrije drugih instrumentov, še posebej vokala.
• Rammstein – Deutschland: Slušalke bolje ločijo vokal Tilla Lindemanna od zvoka »težkih« kitar. Uvodni elektronski zvoki imajo globok in močan bas, ob vstopu kitar pa zvok postane masiven, vendar ne kaotičen. Tillov nizek, baritonski glas ostaja v ospredju ter zveni polno in razločno.
• A$AP Rocky – Helicopter: Masivna basovska linija pride do izraza z globokimi in udarnimi nizkimi toni, ki ostajajo presenetljivo dobro nadzorovani. Rockyjev vokal je jasno postavljen v ospredje in ohranja polnost kljub agresivni produkciji in številnim zvočnim učinkom. Ostri ritmi in elektronski zvoki so razločni, ne da bi postali neprijetno piskajoči.
• Armin Van Buuren x Vini Vici x Hilight Tribe – Great Lake: Glede na svoje značilnosti bi morale slušalke še posebej dobro predvajati elektronsko glasbo. Zvok sicer ni slab, a nisem dobil občutka, da bi »padel« v skladbo.

Še najslabše so se Galaxy Buds5 Pro odrezale pri predvajanju klasične glasbe. Nastavitve s poudarjanjem nizkih in visokih tonov niso najbolj primerne za to glasbeno zvrst, temveč bolj za sodobnejšo glasbo. Ob tem je treba povedati, da se podobno dobro odrežejo tudi modeli drugih znamk z dvema gonilnikoma. Razlike vendarle obstajajo, saj vsak izdelovalec privzeti način zvoka nastavi nekoliko po svoje, zaradi česar se razlike pokažejo pri predvajanju različnih skladb.

The post Dvojni zvočni gonilniki so zakon appeared first on Tehnozvezdje.