Nekatere misli zaslužijo, da jih kdo nadaljuje. Tale je ena od njih — in prijatelj mi bo, upam, odpustil, da sem naredil še korak naprej.
Prijatelj, univerzitetni profesor in ljubitelj stoične filozofije, je nedavno v enem izmed svojih člankov zapisal zanimivo razmišljanje. Ko razmišljamo o tem, kje živeti, pravi, se zlahka osredotočimo na prednosti, na primer “vreme tu je fantastično — vedno sončno in toplo,” ali “močan tehnološki razvoj, karierne možnosti so odlične,” ali “ogromno restavracij in zanimivosti, ki jih lahko počnemo v prostem času!”
Vse te prednosti so veljavni argumenti pri odločanju. A enako dragoceno je razumeti tveganja, vezana na kraj bivanja — saj nas slabi dogodki lahko prizadenejo in izničijo vse naštete prednosti.
Drži. In prav tu se mi je porodilo vprašanje, ki ga nisem mogel preslišati.
Vsaka medalja ima dve plati
Tveganja in priložnosti niso dve ločeni kategoriji, ki ju tehtamo na različnih tehtnicah. So dve plati iste medalje — in to ni zgolj modra prispodoba, ampak resnica, ki nam jo življenje vsakič znova potrdi.
Ugodnosti same po sebi, razen mentalnega ugodja in kratkega počitka od naporov, ne prinašajo trajnejših koristi. Stoicizem to v svoji globini dobro ve. A se ljudje tega v vsakodnevnem življenju pogosto ne spomnimo — še posebej takrat, ko bi najbolj morali.
Francoski ekonomist Claude Frédéric Bastiat je to že pred dvesto leti formuliral z ganljivo preprostostjo: Kratkoročne ugodnosti prinašajo dolgoročne nasprotne posledice — in obratno. Kar danes izgleda kot dobra poteza, jutri pogosto razkrije svojo ceno. In kar danes boli, pogosto tiho gradi tisto, kar nas jutri dvigne.
Zastonj kosilo ne obstaja
S kratkoročnimi željami že sami ustvarjamo pogoje za množico sprememb, ki nas celo življenje presenečajo — čeprav nas naj ne bi. Z lovljenjem takojšnjih ugodnosti, ki so že po naravi kratkoročne, od življenja ne moremo pričakovati dolgoročnih daril.
Vsaka ugodnost ima svojo ceno. Ne kot kazen — ampak kot tiho opominjanje, da smo del nečesa večjega od lastnih želja. Vesolje stremi k ravnotežju, ker drugače ne bi bilo vzdržno. In mi smo del tega ravnotežja, tudi če se nam včasih zdi, da mu lahko uidemo.
Sprejeti senco
Moje sporočilo ni, da iščimo neprijetne izkušnje in se izogibajmo udobju. To bi bila le druga skrajnost iste napake.
Gre za nekaj globljega — in po moje bolj zahtevnega. Vsako dobro stvar je treba sprejeti skupaj z njeno senco. Slabe plati prepoznati pravočasno, jih sprejeti brez upora — in v njih potrpežljivo iskati zrno tistega, kar nas bogati in gradi.
Na videz nas to postavlja pred paradoks. Po eni strani se zdi, da v življenju nimamo prave izbire — da nas tisto, kar zasledujemo, vedno dohiti skupaj s svojo protiutežjo. Po drugi strani pa nam ravno to daje oporo. Ko razumemo ta red, ne iščemo več izhoda — ampak se naučimo hoditi z njim.
Zrela odločitev ni tista, ki išče samo svetlobo. Je tista, ki zna hoditi tudi v senci — in v njej prepozna smer.
Borut Kmetič

Poklicno se ukvarjam s področjem informacijske varnosti — od načrtovanja in uvedbe sistemov varovanja informacij do presojanja skladnosti z mednarodnimi standardi.
Kot zunanji svetovalec organizacijam pomagam, da varnost ni le obveznost, ampak del zrele poslovne kulture.
Zasebno pa se posvečam vprašanju, ki me zanima enako globoko: kako živeti bolje. Biohacking, sistemsko razmišljanje, eksponentne organizacije, prebojne ideje in tehnologije, ki oblikujejo prihodnost. Prepričan sem, da dobro življenje ni naključje — ampak sad zavestnih odločitev in poguma, da jih tudi živiš.
Borut@SmartAssets.it
Borut@Medium
The post Dve plati medalje appeared first on Savus.

2 hours ago
25







English (US)