Dunajski Leopoldov muzej in številni vidiki bidermajerja

Ljubo doma, kdor ga ima. To je bila maksima že pred 200 leti, ko je v prvi polovici 19. stoletja bilo obdobje bidermajerja. Zanj je tudi značilen umik v zasebnost in beg pred politiko, kar je vedno bolj modno tudi v današnjem času. Dunajski Leopoldov muzej na aktualni razstavi prikazuje številne vidike obdobja bidermajerja.

Razstava v Leopoldovem muzeju na Dunaju, ki je posvečena obdobju med letoma 1815 in 1848 in obsega približno 200 del, bo na ogled do 27. julija.

Lepo vzgojeni otroci, družinska idila. Najstarejši sin očetu kaže svojo najnovejšo sliko, mati in pet bratov in sester sedijo ali stojijo pražnje oblečeni ob slikarskem stojalu. Motiv izžareva red, moralo in strogost. Avstrijski slikar Leopold Stöber je ta prizor naslikal leta 1827 in je značilna tema obdobja bidermajerja, katerega maksima je bila idealni svet znotraj lastnih štirih sten namesto boja proti političnemu zatiranju in cenzuri, piše nemška tiskovna agencija dpa.

Takraten odklon od državnega nadzora, umik v zasebno sfero – vse to ima vzporednice z današnjim časom, je ob tem povedal direktor muzeja Hans-Peter Wipplinger in dodal, da so danes v ozadju tega strah pred globalizacijo, vojnami in migracijskimi gibanji ali izgubo zasebnosti v digitaliziranem svetu vseobsegajočega nadzora.

A je po besedah Wipplingerja tudi pomembno, da se obdobje bidermajerja ne omeji le na ta vidik. Umetnost teh desetletij, ki sta jih zaznamovala industrijska revolucija in radovednost do sveta, je bolj analitična, kot se pogosto misli, je ocenil Wipplinger in dodal, da se slikarji spogledujejo tudi s temnimi platmi takratnega življenja, kot so prepad med bogatimi in revnimi ter grožnja bolezni. Kustos razstave Johann Kräftner je dodal, da je že takrat številne sodobnike vznemirjalo uničevanje gozdov zaradi potrebe po lesu za industrijo in gradbeništvo.

Poleg slik so na razstavi na ogled tudi pohištvo, oblačila in vaze, med katerimi so nekatere presenetljivo sodobne. In razstava tudi budi spomin na čas okoli leta 1800, ko so se nekatere mladenke zaradi nečimrnosti odpovedale, da bi si pozimi čez prosojne obleke nadele tudi plašče, zaradi česar je bila nato za nekatere usodna pljučnica.