.jpg)
2 hours ago
20
Vrata otroške sobe se odprejo, na tleh ležijo kocke, plišaste igrače, zvezki, nogavice in en copat, ki je očitno že zdavnaj izgubil svoj par. Tak prizor marsikdo opiše z eno samo besedo: đumbus. V vsakdanjem govoru deluje takoj, brez razlage, brez dodatnega pojasnila, brez potrebe po lepšanju. Pove dovolj že sama po sebi. Pred očmi se v istem trenutku nariše nered, malo slabe volje, malo domačnosti in tisti občutek, da bi bilo treba nekaj spraviti v red, pa se nikomur zares ne ljubi začeti.
Prav v tem je njena moč. Nekatere besede živijo v slovarjih, druge živijo med ljudmi. Džumbus spada med tiste izraze, ki so dovolj barviti, da preživijo desetletja, čeprav niso del hladnega, uradnega jezika. V slovenščini ga slovarji vodijo v obliki džumbus. Slovar slovenskega knjižnega jezika ob njem navaja pomen hrupa, trušča in vpitja, pravopis pa izrecno doda še nered ter trušč, vpitje. Med sinonimi se pojavljata tudi trušč in zmeda, kar lepo pokaže, da beseda že dolgo ni ujeta le v en pomen.
Marsikdo jo sicer uporablja predvsem za prostor, ki je razmetan, neurejen ali preprosto nevzdržen za pogled. Džumbus v sobi pomeni igrače na tleh, skodelice na polici, oblačila čez stol in občutek, da se je vsak predmet odločil živeti po svoje. Pravopisna razlaga to rabo lepo podpira, saj besedo neposredno povezuje z neredom, ne le z glasnostjo. Slovarska potrditev je pomembna predvsem zato, ker pokaže, da ne gre le za občutek iz pogovora, temveč za ustaljen del širše jezikovne rabe.
Nered doma, beseda đumbusDžumbus ni le hrup, ampak prizor
Beseda je zanimiva zato, ker ne opisuje samo zvoka, temveč celotno stanje. Trušč lahko slišimo. Nered lahko vidimo. Zmedo lahko občutimo. Džumbus združi vse troje. Zaradi tega deluje bolj polno od bolj nevtralnih izrazov, denimo nered ali hrup. Tak izraz ne prinese le podatka, ampak tudi razpoloženje. V njem je nekaj živega, nekaj skoraj filmskega.
V razredu med odmorom je lahko džumbus, če vsi govorijo drug čez drugega, če nekdo lovi sošolca, če se nekje prevrne stol, če iz zadnje klopi odleti peresnica. V kuhinji je lahko džumbus po nedeljskem kosilu, če so na pultu deske, drobtine, odprte začimbe in pokrovka, ki ne sodi nikamor. V predsobi je lahko džumbus ob vrnitvi s potovanja, saj so kovčki odprti, jakne čez naslonjalo, na tleh pa čevlji, vrečke in polnilci. Beseda se prilega vsem tem prizorom, ker z eno potezo opiše več plasti nereda.
Od veselja do zmede
Posebno zanimiva je tudi njena zgodba. Marko Snoj v Slovenskem etimološkem slovarju navaja, da je slovenska beseda prevzeta iz hrvaščine in srbščine, kjer je pomenila nered, še starejša plast pa vodi do pomenov, povezanih z veseljem in smehom v družbi. Pot gre prek turške besede cümbüş in naprej do perzijskega izvora, povezanega s premikanjem in gestikuliranjem pri govoru. Hrvatski jezični portal ob geslu prav tako navaja pomen vreve, galame, zbrke in nereda ter isto izvorno smer prek turščine in perzijščine.
Ta razvoj ni naključen. Mnoge besede za hrup in zmedo so nekdaj dišale po živahnem druženju, po veselici, po razigranosti, po nečem, kar je bilo na meji med prijetnim in preglasnim. Tudi džumbus je verjetno dolgo nosil v sebi to dvojnost. Nekje med zabavo in nevšečnostjo. Nekje med sproščenostjo in izgubo nadzora. Prav zato beseda še danes nima vedno povsem negativnega prizvoka. Džumbus po rojstnem dnevu otrok ni isto kot džumbus v pisarni po izgubljenem dokumentu. Prvi še zadrži nekaj topline, drugi že diši po slabi volji.
Soba, ki v enem trenutku postane “đumbus”
Ravno domači prostor je verjetno kraj, kjer ta izraz danes najhitreje zaživi. Človek ne reče vedno, da je prostor neurejen. Pogosto reče, da je notri pravi džumbus. Razlika je očitna. Neurejenost zveni skoraj administrativno, džumbus pa prinese sliko. V njem je gibanje. V njem je sled življenja. Tak izraz ne deluje sterilno, ampak pripovedno.
Otroška soba je za ta pomen skoraj idealna kulisa. Igrače niso samo odložene, ampak raztresene. Knjige niso samo odprte, ampak razpršene po postelji, tleh in mizi. Na stolu visi pulover, pod njim je škatla z barvicami, ob radiatorju pa žoga. Tak prizor ni zgolj nered. To je mali domači svet v razsutem stanju. Prav tu beseda pokaže svojo natančnost. Džumbus ni vsak nered. Džumbus je nered, ki ima energijo.
Enako velja za dneve, ko se dom spreminja skozi ritem družine. Zjutraj je še mir. Popoldne pridejo torbe, copati, pošta, nakupi, skodelice in drobni opravki. Do večera se na kuhinjskem pultu in v dnevni sobi nabere toliko sledi vsakdanjega življenja, da beseda nered že skoraj ne zadošča. Džumbus zajame tudi to napetost, ta majhen kaos, ki ga povzroči običajen dan.
Beseda, ki ni gladka in ravno zato deluje
V ušesu zveni nekoliko robato, a prav zaradi tega ostane v spominu. Džumbus nima uglajenosti knjižnega opisa. Ne skuša biti lep, skuša biti točen. Zaradi zvena deluje skoraj udarno, malo nagajivo, malo hudomušno. V tem je nekaj starega mestnega jezika, nekaj soseske, nekaj družinske govorice, nekaj širšega srednjeevropskega in balkanskega prostora, kjer so besede pogosto potovale hitreje od meja.
V slovenščini je slovarsko zapisana oblika z dž, ne z đ, kar je dobro vedeti pri naslovih, jezikovnih pojasnilih in spletnih objavah. V rabi pa ljudje pogosto sledijo temu, kako besedo slišijo ali kako so jo spoznali v širšem regionalnem govoru. Knjižna norma je tu jasna, vsakdanja raba pa ostaja bolj sproščena. Slovarji pri nas zato ohranjajo zapis džumbus, hkrati pa pomen dopušča širok spekter situacij, od razreda do dnevne sobe.
Besede, ki preživijo, navadno opišejo nekaj zelo človeškega
Nekateri izrazi izginejo, ker postanejo odveč. Drugi ostanejo, ker zadenejo bistvo vsakdanjega življenja. Džumbus ostaja zato, ker ljudje redko živimo v popolni urejenosti. Doma, v službi, v šoli, na hodniku, v mislih in v urnikih se pogosto znajdemo v stanju, ki ga ne moremo pošteno opisati samo z eno mirno, knjižno besedo. Potrebujemo izraz, ki nosi več barve. Potrebujemo izraz, ki v sebi skriva malo hrupa, malo zmede in malo razmetanosti.
Beseda je zato uporabna tudi širše. Lahko opiše politično zmedo, prenatrpan urnik, kaotičen ponedeljek ali neurejeno stanovanje. Njena prilagodljivost je njena prednost. Hkrati pa ostaja dovolj ljudska, da ne zveni umetno. Bralec jo razume takoj, čeprav je morda ne bi uporabil vsak dan.
Na koncu prav v tem tiči njena privlačnost. Džumbus ni samo beseda za nered. Je izraz za trenutek, ko stvari uidejo iz ravne črte. Za prizor, ki je malo preglasen, malo preveč poln in malo preveč živ, da bi ga opisali zgolj z navadnim redom in neredom. Takšna beseda ne ostane v jeziku po naključju. Ostane zato, ker jo ljudje potrebujejo. Včasih za razred. Včasih za kuhinjo. Zelo pogosto pa za sobo, v kateri po tleh ležijo igrače in je že en pogled dovolj, da vsakdo ve, s čim ima opravka.
Objava Đumbus – beseda, ki opiše razmetano sobo, glasen razred in zmedo se je pojavila na Vse za moj dan.
English (US)