Država, to je On

Obstajajo strašljive vzporednice med tem, kako so državo, državne interese in veleizdajo razumeli nekateri samodržci in kako jo razume Golobova ekipa.

Slovensko politično prizorišče pretresajo posnetki, v katerih vplivni posamezniki na kosilu, ob kozarcu vina, razlagajo o koruptivni praksi politično-gospodarske elite okrog predsednika vlade. Namesto, da bi vsi govorili o tem, kako ta Avgijev hlev očistiti, politika in njeni medijski pomagači Janeza Janšo obtožujejo veleizdaje. Ker naj bi poznal in se sestal z ljudmi iz neke izraelske firme, ki se s tovrstnim razkrivanjem korupcije ukvarja. Vladajoča struktura je v svojo obrambo aktivirala nevladne organizacije, medije, predsednico republike, represivni aparat in obveščevalno službo Sova.

Vendar Robert Golob ni prvi, ki poskus razgaljenja lastnih lumparij prikazuje kot izdajo države. Ta vzorec ima dolgo zgodovino.

Tako je na svojem blogu uvodoma zapisal prof. dr. Žiga Turk.

V nadaljevanju je predstavil primere iz zgodovine: kot so Ludvik XiV., Ludvik Xv., Katarina II., zloglasni Rasputin, cesarica Alesandra, Adolf Hitler, Joseph Goebbels, Mohammed bin Salman in Ilham Aliyev.

Nadaljeval je s poglavjem Naš Putin.

Zapisal je: “Najbolj nazoren primer te regresije najdemo v Rusiji Vladimirja Putina. Problematiziranje korupcije Putinivega kroga velja za izdajo domovine. Anna Politkovskaya je poročala o zlorabah v Čečeniji in sistemski korupciji, kar so prokremeljski komentatorji interpretirali kot delovanje v interesu »sil, sovražnih Rusiji«. Njeno poročanje naj bi »diskreditiralo rusko vojsko«, kar je po njihovem služilo tujemu sovražniku. Leta 2004 so jo poskusili umoriti, leta 2006 jim je pa uspelo.

Alexei Navalny je prek Fundacije za boj proti korupciji (FBK) objavljal preiskave o premoženju Dmitrija Medvedeva in sloviti Putinovi palači. Čeprav je šlo za konkretno razkrivanje korupcije, podprto z dokumenti, je oblast njegovo delovanje sistematično prikazovala kot protidržavno in varnostno problematično. Ni pa bilo razprave o vsebini njegovih odkritij. Namesto tega so ga mediji in sodstvo razglasili za orodje zunanjega sovražnika in FBK obtoževali, da ga financirajo iz tujine. V javnosti, v ruskih Tarčah in Odmevih, je bilo razkrivanje korupcije najožjega Putinovega predstavljeno kot protidržavna grožnja, ki destabilizira Rusijo.

Navalnega so obsodili na večletno zaporno kazen, malo preden bi bil lahko v tisti izmenjavi vohunov osvobojen, pa je v zaporu v Sibiriji umrl. Razumni ljudje ne verjamejo, da naravne smrti.”

Zaključil je: “Skratka. Robert Golob ni prvi, ki napad na svoj interesni krog prikazuje kot izdajo države; ta vzorec personalizacije oblasti ima globoke zgodovinske korenine in je značilen za režime, ki niso demokratični.

Protegé Putinovega odlikovanca Zorana Jankovića, ki kljub agresiji Rusije na Ukrajino odlikovanj ni vrnil, je reagiral podobno kot Putin. Sicer nekoliko mehkeje, saj so vsi vpleteni še živi. “Depolitizirani” mediji so se odzvali podobno kot tisti v Putinovi službi: razkrivanje kriminala oblasti so predstavili kot izdajo države. Očitno je v Sloveniji državna skrivnost najvišjega reda informacija, kako deluje organizirani kriminal.

Čeprav so absurdne, pa bi bilo narobe obtožbe vzeti na lahko. Ko pade beseda veleizdaja, bi se morali ustaviti in zamisliti. Beseda ima zgodovino. Nosi sence režimov, ki so kritiko dušili s krvjo. Če to sprejmemo za normalno, potem smo naredili korak nazaj. Civilizacijski korak nazaj. Normaliziramo stanje, ko nekdo spet lahko reče, država, to sem jaz.

Celoten prispevek lahko preberete na povezavi: Žiga Turk: Čas/opis

M. D.