DRUGI POGLED Renault Rafale priključni hibrid: Še vedno (meni) najboljši »fosilni« Renault!

Avto, ki nama je bil že prej všeč, zmogljiv priključno hibridni pogon poživi in mu podari lepši odtenek modre barve. Ostaja pa težava. Da je za toliko denarja mogoče dobiti nadpovprečno zmogljiv električni avtomobil.

Veliko sva o Rafalu z Matjažem že povedala, zato se bom osredotočil na priključno hibridni pogonski sklop izvedbe Rafale atelier Alpine E-tech 300 4×4, ki osnovnemu hibridnemu modelu vbrizga nekaj »krvi v žile«. Z izjemo dveh dobronamernih pripomb. Čas bi bil, da Renault naredi korake v smeri odzivnejšega in sodobnejšega, beri bolj minimalističnega okolja infozabavnega sistema. Pošteno na živce mi je šla tudi stalna ponastavitev izbrane stopnje rekuperacijskega zaviranja. Nikakor ne morem razumeti proizvajalcev. Če se ob vsakem zagonu vedno znova odločim za najmočnejšo, potem bi jim moralo biti jasno, da je to moja primerna izbira in ni nikakršne potrebe, da se ponastavi ob vsakem zagonu.

S tehnološkega stališča je kombinacija bencinskega in treh električnih motorjev več kot zanimiva. Zakon entropije pa je jasen. Kompleksni sistemi spontano prehajajo v večjo neurejenost, kar pomeni, večjo verjetnost, da gre kaj narobe. Na nič ne namigujem, le v času, ko se na veliko prodajajo bučke, je prav, da to poudarim. Bencinski motor je večino časa namenjen ustvarjanju električnega toka ter se neposredno prek menjalnika vključi v pogon le, ko je nujno. Zadnji električni motor doda štirikolesni pogon in skupaj s šibkejšim sprednjim ustvarja zavidljive električne zmogljivosti celo ob izklopljenem termičnem motorju. Medtem zaganjalnik skrbi za njegov zagon in pretvarja energijo zaviranja v elektriko. Približno tako močno poenostavljeno deluje Renaultov priključno hibridni pogon.

Poleg izboljšanih zmogljivosti pogon vpliva na porabo. Pod pogojem discipliniranega polnjenja doma, kjer je elektrika najcenejša, kajti v nasprotnem primeru ta izvedba Rafala postane samopolnilni hibrid, ki po nepotrebnem tovori mrtvo težo. Na testu izkazana izraba virov je razmeroma dobra, a ni odlična. Odloči sem se, da bom nanjo gledal iz drugačne perspektive oziroma jo vedno preračunal v kilovatne ure ob predpostavki, da liter bencina ustvari približno 9 kilovatnih ur energije. Tako izraženo je Rafale pokuril dobrih 45 kWh na sto kilometrov oziroma bi brez zaloge v bateriji slabih 60 kilovatnih ur. Ta ima sicer dovolj kapacitete za večino dnevnih voženj, kar obenem pomeni, da lahko z rednim polnjenjem, ki je na javnih polnilnicah večinoma potekalo z močjo okoli 7 kW, zlahka vplivamo na občutno nižjo porabo bencina.

Glede voznih lastnosti so občutki deljeni. Rafalu ne manjka športnih ambicij, kar nekaterim zaradi manj udobja ne bo všeč. Kombinacija velikih 21-palčnih platišč, teže in trše športno nastavljenega podvozja poskrbi za adrenalin ob močnejšem pritisku na stopalko za plin, a obenem povzroči nekoliko več hrupa in vibracij, na manj gladkih asfaltnih podlagah. Po drugi strani pa ima več kot dovolj moči in navora ter je suveren, stabilen in po zaslugi krmiljenih zadnjih koles okreten, ne glede na dinamiko vožnje. Z nastavitvami je mogoče športno naravo rahlo omejiti, a ne pretirano. Občasno je tudi bencinski motor glasen, a težko rečem, da je njegov zvok balzam za ušesa ljubiteljev bencinskih hlapov. Ko odmisliš zadnje, ni težko uganiti, da sem užival za volanom in se pogosto zalotil med iskanjem manj obljudenih in zavitih cest.

Všečnosti gor ali dol, ne morem mimo cene. Zanimivost in zapletenost pogona, njegova moč, vozne lastnosti in vse, kar Rafale nudi, to do neke mere opravičujejo. Sam se boš moral odločiti, ali si pripravljen toliko plačati za Renaulta, ob upoštevanju, da priključno hibridni sklop opazno izboljša slabšo odzivnost običajnejše hibridne izvedbe, sto dodatnih konjev se mora nekje poznati, ki pa ni občutno cenejša.

Matjažev pogled: Neverjetna razlika v delovanju vozniških pomočnikov

Pridružujem se Marjanovemu pogledu, da je to najbolj všečen Renaultov model med vsemi s termičnim motorjem. Seveda bi bil še boljši in skoraj nedvomno povsem v vrhu palete te znamke, pa verjetno tudi cenejši, če bi ga preobrazili v povsem električnega. V priključno hibridni izvedbi nudi kakih 60 km dosega z baterije, nato delo prevzame bencinski motor. Pravzaprav je bolje kar ostati v hibridnem načinu in prepustiti »pameti,« da počne, kar počne, ali pa na avtocesti celo namensko preklopiti na ohranjanje dosega, da elektrika ostane na voljo za takrat, ko pridete v mesto oz. zapustite avtocesto. Tudi v bencinskem režimu je avto prijetno miren in tih, včasih je skoraj težko ugotoviti, da motor res deluje. Moči je bilo vedno med mojim obdobjem testiranja dovolj, nisem zašel v situacijo, ki bi narekovala kakršno koli zmrdovanje nad trivaljnikom. In avto je skozi ovinke nedvomno bolj prizemljen kot Espace, iz katerega v osnovi izhaja. Pozna se nekoliko manj višine in manj »zadnjice.«

Najbolj me je presenetilo, že skoraj šokiralo, delovanje avtocestnega pomočnika. Malo pred tem sva namreč vozila Petko, v začetku poletja pa tudi Scenica z enako poimenovanim tehnološkim pripomočkom, ki pa več kot očitno ni identičen. V Petki neprestano sili proti enemu ali drugemu robu voznega pasu oz. vozišča, ter nervozno popravlja smer in položaj avta znotraj pasu. Malce, vendar ne dosti bolje (manj je siljenja ven s ceste in posledično tega, da sem »vlekel« volan umetni pameti) je v Scenicu, zato sem pri obeh po začetnem testiranju pripomoček izklopil in uporabljal standardni aktivni regulator hitrosti ter preprečevanje zapustitve voznega pasu in ne bi niti pomislil, da si med dodatno opremo izbral avtocestnega pomočnika. Toda v Rafalu je ta preprosto čudovit. Redko srečam kakšnega podobno finega, ki pelje po sredini in zavija tako lepo, da vozniku ni treba nič popravljati in še rok skorajda ne držati na volanu, da se ne čuti nobenih mikro popravkov in da se je mogoče ob njem popolnoma sprostiti. Prava poezija in res ne vem, kako je Renaultu uspelo v osnovi enako tehnologijo implementirati na dva popolnoma različna načina. Tudi zaradi opisanega bi bil povsem električni Rafale sijajna protiutež Volkswagnu ID.7, Mazdi 6e in podobnim, saj je po mojem mnenju bolj izrazit in ima več potenciala, kot ga bo v kateri koli hibridni različici uresničil.

The post DRUGI POGLED Renault Rafale priključni hibrid: Še vedno (meni) najboljši »fosilni« Renault! appeared first on Tehnozvezdje.