Dr. Simoniti: “Kučan ni bil nikoli demokrat, Golob pa je zgolj posnemovalec”

V času tretje vlade Janeza Janše je dr. Vasko Simoniti kot minister za kulturo vodil enega najzahtevnejših resorjev, ki je bil že tedaj pod močnim pritiskom leve politične in interesne sfere. Danes, ko vodi Odbor za kulturo pri Strokovnem svetu SDS, ostaja eden najboljših poznavalcev kulturne politike in njenih ideoloških zlorab. V času Golobove vlade je prav področje kulture postalo eno najbolj politiziranih, od kadrovskih čistk do poskusov preoblikovanja kulturnega sistema v smeri aktivistične ideologije.

Dr. Simoniti, v Velenju je lani decembra prišlo do obglavljenja Titovega spomenika. Kako kot zgodovinar in politik razumete ta dogodek – kot izraz protesta, kot simbolni upor ali kaj drugega?

Spomeniki imajo s svojo simbolno govorico, pa naj gre za realistična ali abstraktna spomeniška obeležja, veliko pomensko vrednost. In Titov kip s svojim političnim sporočilom nima nič skupnega s svobodno demokracijo in samostojno Slovenijo. Tito je bil diktator. Zato je bilo dejanje Mira Pačnika, ki je kipu odrezal glavo, po eni strani izraz upora proti diktatorskim režimom nasploh, po drugi strani pa izraz protesta proti pri nas izrazito prisotni miselnosti, da je totalitarni režim še vedno povsem sprejemljiva oblika politične ureditve. Žal se je slednje tudi potrdilo. Občudovalci nekdanjega režima, ki je temeljil na nasilju, ubijanju, sovraštvu in seveda omejevanju svobode, so »v sekundi« glavo vrnili na trup kipa. In totalitarno zlo spet bdi nad mestom Velenjem.

Tudi v Ljubljani z javnimi spomeniki ni nič bolje?

Res je. Tudi v Ljubljani, glavnem mestu države, gredo vsa prizadevanja zagovornikov totalitarizma dejansko v smeri, da se tudi tu na simbolni ravni ohrani staro in hkrati čim bolj zmanjša pomen nove demokratične politične ureditve – svobodne demokracije. Ker samostojnosti države sicer ne morejo zanikati, pa vsa nova z njo povezana spomeniška obeležja postavljajo v javnem prostoru tako, da bi bila čim manj vidna in da bi hkrati s tem čim bolj ponižali in omalovaževali slovensko samostojnost in sam demokratični ustroj države.

Kot na primer?

Na primer spomenik vsem žrtvam vojn in z vojnami povezanim žrtvam so postavili v obliki dveh velikih brezčutnih cementnih sten povsem v zakotje Kongresnega trga, spomenik osamosvojitvi pa naj bi, kot so objavili pred nekaj dnevi, postavili v obliki talne obloge na Trgu Republike, kjer se bosta še naprej nad to talno oblogo, to je potacano samostojnostjo, dominantno bohotila v vsej razsežnosti spomenik revolucije in spomenik revolucionarju Edvardu Kardelju. Táko ohranjanje starih in postavljanje novih spomenikov smatram za norčevanje iz slovenske države in hkrati za zlovešče napovedovanje vračanja nedemokratičnega režima. Kot zgodovinar menim, da je treba spomenike revolucije in revolucionarjev pospraviti v muzeje, kot politik pa, da se je treba odločno upreti poskusom vračanja nedemokratičnega režima.

Jeseni leta 2022 ste predsednika vlade in Gibanja Svoboda Roberta Goloba v intervjuju za nacionalno televizijo označili za »avtentičnega bedaka« in »vzorčni primer bedaka«. Kako danes, po skoraj štirih letih njegove vlade, gledate na to svojo izjavo?

Da je bila ta oznaka povsem pravilna in natančna. Svoje bedaštvo neusahljivo dokazuje znova in znova, dan za dnem. Dejansko gre pri njem za patološki narcisizem, ki mu tako krepi samozavest, da ni  sposoben samorefleksije. Poleg resnih in škodljivih neumnosti, ki jih izjavlja in počne, je začel tudi z zabavnimi, ki mu utrjujejo mesto političnega bedaka. Pred kratkim je bilo na primer do skrajnosti smešno, ko je prevzel vlogo odpravnika vlakov. Na podstavku iz zbitih desk, da bi bila njegova veličina večja od njega samega, je z lopatko odpravljal na pot tehnološko sodoben vlak. Ali pa pred dnevi, ko je izjavil, da je njegova vizija, da Slovenija postane evropski Singapur … On je, poln samega sebe, nekakšno žlobudralo, ki ne ve, kdaj naj se ustavi.

Že takrat ste poudarili, da je Golobova vlada začela vladanje z retoriko o fašizmu in ekstremizmu. Kako ocenjujete to politizacijo zgodovinskih pojmov danes, ko se je diskurz še dodatno zaostril?

Že v 30. letih prejšnjega stoletja so se v komunistični, fašistični in nacistični blaznosti oblikovali mišljenjski obrazci in stereotipi, s katerimi so se medsebojno obkladali pripadniki teh zločinskih ideologij. Gre za očitke, ki so jih propagandne mašinerije teh režimov prilagajale svojim potrebam glede na naslovnike in čas. Ker je pri nas zmagal komunizem, so bili vsi, ki se niso z njimi strinjali, fašisti. Tako so tudi Milan Kučan in njegovi konec 80. let prejšnjega stoletja začeli pripisovati drugim fašistoidnost in fašizem. In to se je potem vse do danes podtikalo v prikladnih in prilagojenih oblikah drugim, ki so bili in so demokrati. Kučan seveda ni bil nikoli demokrat. Robert Golob pa je zgolj posnemovalec, ki o teh stvareh nikoli ni bil zmožen lastnega premisleka. No, sicer se pa že nekaj časa oba izogibata uporabe teh izrazov, ker zdaj že vesta, da so komunizem, fašizem in nacizem v tesnem ideološkem in stvarno oprijemljivem sorodstvu.

Večkrat ste opozorili na nevarnost označevanja ljudi za »janšiste« in enačenja tega pojma s fašizmom. Zakaj?

Ja, s prej povedanim je povezano tudi etiketiranje ljudi z »janšisti«. Oznaka »janšist« je začela pomeniti isto kot »fašist«. Golob je v svoji samozaverovani militantni prostaškosti celo javno na Televiziji Slovenija spomnil medijsko delavko Tanjo Starič, kako so se skupaj »zmenili, da moramo televizijo očistiti janšistov«. To je bilo povsem v duhu nacistov, ki so nenehno ponavljali, da so Judje nesreča za Nemčijo in da se jih je seveda treba znebiti. Ni bilo treba dolgo čakati. Ne da so dejansko pometali iz služb »janšiste« na televiziji in tudi drugod v javnih službah, spravili so se tudi na otroke »janšistov«. Povrhu tega so se pojavile tudi značke z židovsko zvezdo in v sredini te zvezde napis »janšist«. Upam, da je vsem jasno, kaj to pomeni. Se je pa s tem še enkrat nedvoumno potrdilo, da so komunisti (po potrebi javno, vedno pa prikrito), fašisti in nacisti tudi antisemiti že od nekdaj. Jasno je, da so to tudi njihovi mentalni dediči danes in tu. In jasno je, da se je treba tem ljudem upreti. Še najbolje na prihajajočih volitvah.

Opozarjate, da Slovenija nikoli ni opravila pravega preloma z mentaliteto socializma. Je mogoče reči, da je Golobova vlada to mentaliteto še okrepila, zlasti na področju politične kulture?

Ne vem, če jo je okrepila. Vsekakor pa jo vzdržuje, s čimer želi poudariti kontinuiteto s prejšnjim režimom in zanikovati pomen samostojnosti države in predvsem zanikovati pomen svobodne demokracije. Ljudi hoče obdržati na ravni mišljenja, da je država tista, ki mora poskrbeti zanje na vseh področjih njihovega delovanja. Tu je ta zanka, ki dela socializem privlačen, ker od ljudi, razen na papirju, ne zahteva odgovornosti.

Kako se pa to kaže v povezavi s politično kulturo?

Pri nas je v širšem smislu vprašanje kulture v bistvu vprašanje oblasti. To se lepo kaže na simbolno vidni ravni, kot sem že omenil, pri ohranjanju in postavljanju novih spominskih obeležij s politično vsebino. Prav tako je to vidno na določenih proslavah in pogrebih revolucionarjev, ko v nekakšne povaljane vojaške uniforme našemljene in s strelnim orožjem opremljene skupine predstavljajo vez z nekdanjim revolucionarnim režimom. Pomembno pa se kaže ta vez s prejšnjim režimom tudi v tem, kako razumemo kulturo oblasti v zvezi z vprašanjem pravice do groba. Formalni in neformalni oblastniki, ki jim je vzor totalitarna enoumna socialistična oblast, imajo še danes celo to moč, da odločajo, kje je lahko pokopan nekdo, ki je bil kruto ubit pred dobrimi 80 leti. Teh primerov je še mnogo.

Kako sicer ocenjujete delovanje ministrstva za kulturo pod vodstvom sokoordinatorice Levice Aste Vrečko?

No, najprej je treba povedati, da stranka Levica nima nobene zveze s tem, za kar se proglaša. Gre za tipe socialističnih birokratov, pri čemer je levičarstvo zgolj njihova malomeščanska kaprica. Na vseh področjih, kjer delujejo, so samo posnemovalci brez vsakršne ustvarjalne moči. Najraje uživajo tiste stvari iz sveta kapitalizma, ki jih v svojih nastopih in v svojih propagandnih trobilih najbolj kritizirajo …

Hočete reči, da je potem tudi stanje v kulturi pod njenim vodstvom prej kot ustvarjalno vse bolj zbirokratizirano?

Točno to. Kjer je mogla, je zamenjala celo vrsto ljudi, ki so bili uspešni, ne pa zgolj prijazno uslužni. Na ministrstvu je zaposlila celo vrsto novih ljudi, ki krepijo birokratske veščine, z denarjem je zalivala neustvarjalne projekte in z njimi krepila zgolj nezaposljivo armado podpornikov Levice ter po potrebi pocestni kolesariat itd. Sprejela pa je tudi celo vrsto zakonov, ki birokratizirajo kulturo in – med drugim z medijskim zakonom in neustavnim zakonom o RTV – dušijo medijsko raznolikost in svobodo govora. Podobo stanje v kulturi dejansko najbolj verodostojno izraža propadajoča Drama sredi Ljubljane, za katero je pred štirimi leti skupaj z Golobom pompozno razglašala, da bo obnovljena v njenem mandatu. Drama je praktično ruševina, denar je zapravljen, evropska sredstva neporabljena itd. Če so zatrtje svobode govora, socializacija in egalitarizem v kulturi ideološki koncept ministrice, potem ji gre vsekakor pripisati poskus ideološkega preoblikovanja kulture.

Kako komentirate dejstvo, da je Asta Vrečko napovedala tožbo proti Demokraciji zaradi poročanja o povezavah med Fotopubom, glavnim akterjem te afere Dušanom Smodejem in vidnimi predstavniki leve kulturniške scene ter stranko Levica?

Gospa naj raje skaklja po obsijanih cvetočih poljih sivke, kjer se ji na obzorju odpira pokrajina duhovne blaginje, kot da si kali mir s tožbami. V neskladju z njeno tiho srečo posnemanja malomestnega potrošniškega ugodja se pri nas dogajajo grozljive stvari. Ena od teh je afera Fotopub, s katero se povezujejo omamljanje, posiljevanje in mučenje mladih deklet. Pred dnevi je bilo javnost obveščena, da je bila osrednjemu akterju te grozljivke po štirih letih vročena obtožnica. Nihče ni vprašal, kdaj točno je bila vročena, kje in kdo jo je, če jo je, res sprejel. Sam sem pred štirimi leti povedal, da se ta zadeva nikoli ne bo rešila, če je vmešana politika. In očitno je vmešana in zadeva se ne bo nikoli rešila. S takim sodstvom nikoli!

Kako ocenjujete vpliv Golobove vlade na medije, zlasti po sprejetju novega medijskega zakona, ki ga mnogi razumejo kot poseg v svobodo govora? In v luči dodatnega financiranja sebi naklonjenih medijev …

Vpliv vlade na številne vladi naklonjene medije je prevladujoč. Ministrstvo za kulturo jih sofinancira, čeprav so lastniki teh milijonarji. Javna RTV Slovenija je prav tako podrejena vladi in dodatno financirana s strani vlade. Toda za vse te je nesreča, da jih bere in gleda zelo malo ljudi ter da njihov vpliv na splošno javnost ni več odločujoč.

Večkrat ste poudarili, da je slovensko sodstvo eden ključnih razlogov za vrednostni razkroj v zadnjih letih. Kako vidite povezavo med sodstvom, politiko in kulturno politiko sedanje vlade?

Zakonodajna, izvršna in sodna oblast niso ločene, ampak so med seboj tesno povezane in do skrajnosti skorumpirane. Med seboj so te oblastne strukture politično, sorodstveno in finančno prepletene. Zato ni potrebna kakšna posebna razlaga, ampak je dovolj, da se ozremo na najnovejšo afero, ki je izbruhnila pred nekaj dnevi. V posnetkih nekdanje generalne sekretarke stranke Svobode, nekdanje pravosodne ministrice, razvpite odvetnice in nekih z odločevalci tesno povezanih lobistov je bila razkrita osrednja skupina politične zločinske združbe v naši državi. Iz delovanja teh ljudi seva neizmeren prezir do najvišjih državnih institucij, na čelu katerih so. Tako strašna in za obstoj naše demokracije nevarna resnica o naši kriminalni politični stvarnosti še ni bila nikoli razkrita tako nedvoumno in neposredno. Pravosodje in policija se seveda ne bosta lotila razreševanja te stvarnosti, ker je velik del represivnih institucij s političnimi kriminalci povezan.

Kdo pa to lahko reši?

Verjetno najprej volitve. Da se oblast v parlamentu in vladi zamenja ter da se v tožilstvu, sodstvu in policiji oblikujejo posebne skupine verodostojnih in sposobnih ljudi, ki bodo tovrstni kriminal odpravili. Sicer ne vem, ali je to možno, toda potrebna bi bila verjetno tudi pomoč iz tujine. Ob sedanjih volitvah, vsekakor precej usodnih glede na to stanje v naši politiki, bo zanimivo, kako bodo ravnali Logar in njegovi Demokrati, če pridejo v parlament. Njegova, kot pravi sam, »širina, ki povezuje in pelje navzgor« ter njegova značilnost, da se obljube in zaveze, ki ju da, ne drži, ga bo verjetno vodila k hrane in biserov polnemu koritu takega oblastnega kriminala in skorumpiranosti.

V preteklosti ste bili kritični do Milana Kučana in njegovega vpliva na politično ozadje. Kako ocenjujete dejstvo, da se pred bližajočimi se volitvami spet oglaša in straši pred morebitno novo desnosredinsko oziroma pred novo Janševo vlado?

O njem bi se lahko na dolgo razgovoril, vendar na tem mestu ni vredno izgubljati veliko besed. Lahko samo ponovim, kar sem že večkrat omenil, da predstavlja nekaj najslabšega, kar se nam je zgodilo v zadnjih dobrih 30 letih. V prej omenjeni aferi gre za ljudi, ki spadajo v miselno obnebje Milana Kučana. Sem velja prišteti še udbovsko sodelavko Marto Kos, ki so jo plasirali za komisarko v Bruselj. Zlomljen krempelj njegovega mačka mu pomeni več kot tisoč ljudi.  Naj samo spomnim na covid-19, ko je bila razglašena na vsem svetu pandemija, umrlo je skoraj pet milijonov ljudi, pri nas pa več kot tri tisoč. In on je takrat ščuval ljudi, okoli 0,1 do 0,2 odstotka ljudi od 2.100.000 vseh prebivalcev, da so kršili prepovedi zbiranja in kolesarili proti vladi in ustvarjali kaos. In to je bil predsednik vseh ljudi v Sloveniji. Politični odvratnež, da ni večjega.  

Kučan še pravi, da »te volitve odločajo med politiko, ki gradi, in politiko, ki ruši«.

Ah, dajte no. On nikoli ni ničesar gradil. On je dejansko zgodovinska nesreča slovenske zgodovine!

Kakšna so vaša pričakovanja glede bližajočih se državnozborskih volitev?

Da se bodo ljudje v čim večjem številu udeležili volitev in da bo močno zmagala Slovenska demokratska stranka – SDS. Ta zmaga bo omogočila z verodostojnimi in sposobnimi ljudmi uresničitev programa stranke, ki bo prinesla večjo blaginjo vsem ljudem v državi.

Metod Berlec