Dr. Patricia Blatnik. Nadia Bičkova ima zasluge za to, da sem spoznala Miho Vodičarja in da danes gradim svojo plesno kariero pod njegovim vodstvom!

Spoznajte doktorico zdravstvene ekonomike dr. Patricio Blatnik, ki pleše latinskoameriške plese v kategoriji ProAm in to z nekdanjim svetovnim prvakom v kombinaciji Miho Vodičarjem. Ples ji prinaša tisto popolno kombinacijo gibanja, glasbe in uma.

Lep pozdrav, draga Patricia in dobrodošla na Paradinem portalu. Se spomniš kdo je tebi zaželel prvo plesno dobrodošlico?
Plesno dobrodošlico mi je čisto po naključju zaželela moja prva plesna učiteljica in sodnica Karmen Intihar. V njenem plesnem klubu sem se prvič seznanila z družabnimi plesi, zlasti z latinskoameriškimi in standardnimi plesi. Ona je bila zame ključna spodbuda, da sem se odločila nekoliko bolj poglobiti v svet družabnih plesov, zato sem hkrati pričela trenirati tudi v plesni šoli Fredi. Imela sem željo in cilj, da se v najkrajšem možnem času naučim čim več plesnih korakov, zato so mi pri njih ponudili, da moji treningi potekajo individualno s profesionalnim plesalcem. Tako sem svoje prve korake v bolj tekmovalni, športni obliki plesa začela s plesalcem Janom Pirnatom.

Patricia Blatnik in Miha Vodičar.

Kako se je potem nadaljevala tvoja plesna pot?
Moja plesna pot se je začela in tudi nadaljevala v dvorani plesne šole Fredi, kjer sem začela trenirat latinskoameriške plese s profesionalnim plesalcem Janom Pirnatom. Jan je po naravi bolj nagnjen k latinskim ritmom kot k standardnim plesom, zato sva najine prve treninge posvetila latinskoameriškim plesom, medtem, ko so standardni plesi začasno ostali v ozadju.

In kako se je končala oz. se transformirala v to kar sedaj počneš torej v kategorijo ProAm?
S kategorijo ProAm sem se srečala že takoj na začetku svoje plesne poti. Verjetno je bil razlog v tem, da sem iskala način, kako najhitreje pridobiti znanje, hkrati pa sem v sebi vedela, da mi družabni plesi ne zadoščajo. Zato sem želela izkusiti, kaj ponuja športni ples. Vse to je mogoče le v kategoriji ProAm, če ne začnemo plesati že v ranem otroštvu. Sama sem bila v otroštvu aktivna v gimnastiki in akrobatiki, kjer je bilo potrebnih veliko treningov in naporov za dosego rezultatov, zato sem želela v tem ritmu nadaljevati tudi v odrasli dobi – in športni ples to definitivno omogoča.

Je bil eden od konkretnih razlogov, da si začela plesati ProAm tudi Miha Vodičar, ki je tvoj profi plesni partner?
Razlog, da sem začela plesati v kategoriji ProAm, je bil predvsem v meni sami, saj sem že od začetka vedela, da je to najhitrejši način za pridobitev globjega plesnega znanja. Je pa res, da delno zasluge za to, da zadnji dve leti plešem in treniram z Miho Vodičarjem, nosi njegova bivša profesionalna plesalka Nadia Bičkova. Spominjam se njenih besed pred odhodom v Anglijo, ko sva govorili o športnem plesu in mi je rekla: ‘Seveda moraš trenirati z najboljšim … v Sloveniji ni boljšega kot Miha Vodičar.’ Nadia ima tako zasluge za to, da sem spoznala Miho in da danes gradim svojo plesno kariero pod njegovim vodstvom.

Imaš kar privilegij, da plešeš s svetovnim prvakom, najboljšim plesalcem latina in standarda. Nam lahko opišeš to energijo, ki se širi na treningih in na tekmovanjih?
Plesati in trenirati z Miho Vodičarjem, svetovnim prvakom in enim najboljših plesalcev v standardnih in latinskoameriških plesih, je seveda velik privilegij, ki ga globoko cenim. Miha prinaša na treninge ogromno znanja in izkušenj, hkrati pa tudi veliko smeha in motivacije, kar je velikokrat ključno na poti do cilja. Najini treningi so polni razmišljanja in iskanja inovativnih rešitev – Miha jih vedno prilagaja mojim potencialom, hkrati pa se poskuša osredotočiti na izboljšanje mojih slabosti. Predvsem išče nove načine, kako mi pomagati, da čim hitreje osvojim potrebno znanje in tehniko, ter kako lahko kot plesalka, ki je začela šele v odrasli dobi, čim prej dosežem raven tistih, ki plešejo že od otroštva. Na ProAm tekmovanjih namreč tekmuješ tudi s plesalkami, ki imajo plesno predznanje iz mladosti, pa tudi s tistimi, ki ne najdejo plesnega partnerja in zato izberejo to kategorijo. Za Miho kot trenerja je zato ključno, da na treningih najde rešitve, kako ‘zabrisati’ dejstvo, da sem svojo plesno pot začela šele v odrasli dobi, in kako se lahko čim bolje približam ravni plesalk, ki trenirajo že od malih nog – to ustvarja dinamično in motivirajočo energijo, ki me žene naprej. Ne tekmovanjih seveda vsak nastop postane nepozabna izkušnja, ne glede na rezultat. Mi pa zaenkrat tekme še vedno predstavljajo določeno raven stresa in velikokrat nastopi še vedno niso popolnoma enaki kot na treningih. Je pa seveda to ob boku profesionalnega plesalca precej lažje – pomaga mi tudi, da se karakterno dobro ujameva in da je Miha odprte glave tudi na drugih področjih izven plesnega sveta. To se mi zdi pomembno, kajti aktivna udeležba na tekmovanjih zahteva precej skupnega časa, kar lahko bistveno vpliva na celotno izkušnjo in dinamiko sodelovanja.

Kako intenzivno pa treniraš in se pripravljaš na tekme in kako jih izbirata, po kakšnem ključu?
Trenirava štiri do petkrat na teden, po dve šolski uri. Mislim, da je zaenkrat to dovolj za napredek, ne glede na dejstvo, da veliko ProAm parov trenira vse dni v tednu po štiri in več ur na dan. Tekme izbirava predvsem glede na najine razpoložljive termine – cilj je, da se udeleživa vsaj ene na mesec, kar pomaga ohranjati motivacijo in napredek. Miha ima namreč veliko dela tudi s svojimi plesnimi pari v plesni šoli Bolero, kjer poučuje in jih spremlja na njihovih tekmovanjih, zato morava vse te obveznosti skrbno uskladiti, da se ne prekrivajo in da ostane prostor za najine skupne nastope.

Če se ne motim pa si izbrala samo latinskoameriške plese, kajne? Iz kakšnega razloga?
Drži. Trenutno tekmujeva izključno v latinskoameriških plesih. Glavni razlog za to odločitev je, da bi vključitev standardnih plesov zahtevala še bistveno več časa in treningov, kar je v trenutnih okoliščinah precej zahtevno. Miha je pogosto odsoten, saj poučuje tako doma kot tudi v tujini, sama pa hkrati uravnotežujem še svojo pedagoško in raziskovalno kariero, ki mi vzameta kar nekaj časa. Poleg tega se tekmovanja običajno raztegnejo še za dodaten dan, ko je na vrsti standard, in biti odsoten od doma za toliko dni ob natrpanih urnikih predstavlja resen izziv. Vendar pa so na tekmovanjih velikokrat izrazili željo, da bi naju videli tudi v standardnih plesih, zato bo to mogoče najin naslednji cilj, če bodo časovne okoliščine to dopuščale.

Na katere dosežke, uvrstitve pa si/sta najbolj ponosna in zakaj?
Kvantitativno gledano se najbolj veseliva zmag in uvrstitev v finale, ko gre za večje tekme. Mogoče je bila to v lanskem letu ProAm tekma na Dunaju, kjer je bilo več kot 1.500 prijav in 150 parov iz 24 različnih držav. Sva se pa pred dnevi vrnila iz največje ProAm tekme to leto, kjer je bilo 2.645 prijav in je potekala v Lizboni. Za naju je bila do sedaj to največja tekma z največjim številom parov, zasedla pa sva tretje mesto, česar se tudi veseliva. Kvalitativno pa mislim, da kot ključni dosežek razumeva trenutke, ko video‑analiza pokaže, da sva uspela transformirati specifičen tehnični deficit v stabilni element koreografije. Veseliva se, ko nama na tekmi uspe odplesati usklajeno, z enako ravnijo energije in ko najin nastop odraža kakovost, doseženo na treningih. Ti dosežki tako niso nujno vezani na uvrstitve ali nagrade, temveč na občutek sinergije in napredka, ki nama potem prinaša največjo motivacijo za nadaljnje delo.

Prepričana sem, da vedno poskrbiš tudi za izgled na plesišču. Komu zaupaš kreiranje in izdelavo oblek in na kaj si pri tem najbolj pozorna? Kaj doprinese obleka na parket?
Seveda, izgled na plesišču je zelo pomemben, saj obleka ne samo dopolnjuje nastop, ampak ga tudi dvigne na višjo raven. Ključno je, da poudari gibanje, naredi plesalca/plesalko opaznega za sodnike in občinstvo, izraža osebnost ter vpliva na celotno estetiko in seveda na koncu tudi na sodniške ocene. Za kreiranje in izdelavo oblek zaupam dizajnerjem in znamkam, kot so Arti Design, Vesa Design ali First Dancewear, ki so specializirani za latin plesne obleke. So pa stroški plesnih oblek kar velik finančni zalogaj in predstavljajo resno breme za proračun, zato plesne obleke v večini primerov kupujem online preko specializiranih spletnih strani ali pa rabljene od drugih plesalk, kar mi na koncu omogoča dostop do kakovostnih kosov po nižji ceni.
Trenirati ProAm pa pomeni tudi finančni zalogaj, a seveda so prioritete pri ljudeh različne kaj je tisto, kar nas dela zadovoljne. Kako ProAm bremeni tvoj bančni račun, si kdaj izračunala?
Plesni svet seveda ni poceni, kot tudi marsikateri drug šport. Trenirati in tekmovati v ProAm kategoriji je finančni zalogaj, ki ga ne moreš spregledati. Obremeni moj bančni račun kar precej, saj vključuje redne treninge, trening obleke, plesne čevlje, tekmovanja, hotele, letalske karte, startnine, makeup, frizure in še bi lahko naštevala… Je pa seveda to naložba v mojo srečo in zadovoljstvo, saj mi ples prinaša ogromno veselja in izpolnitve. Prioritete so res različne, ampak zame je vredno, ker me dela srečno – podobno kot mnogi plesalci na budgetu, ki sledijo vsakemu centu za lekcije in udeležbe na različnih kampih. Si pa želim, da bi ples postal bolj dostopen širši populaciji in širšemu krogu ljudi, in upam, da se bo to v prihodnosti zgodilo – kar bi verjetno pomenilo tudi večje število mladih slovenskih parov, ki plešejo in se aktivno udeležujejo tekmovanj. Je pa dejstvo, da se podobno dogaja tudi v glasbenemu svetu, ki sem ga pobližje spoznala že v mladosti. Če omenim samo cene glasbil na katere moraš dnevno vaditi, se cene manj priznanih znamk za najmanjše verzije grand klavirjev začnejo pri približno 25.000 evrih. Cene večjih koncertnih klavirjev, bolj priznanih znamk, pa se gibljejo od 100.000 evrov dalje, pogosto segajo tudi preko 150.000 evrov. Žal, tako šport kot tudi umetnost, če to želiš profesionalno početi, ni poceni.

Ples je del tvojega življenja, del pa je tudi tvoja služba. Si izredna profesorica na Fakuleteti za management (kot sem zgooglala). Kako združuješ eno z drugim, kako se dopolnjuje ali tudi izključuje?
Res je, usklajevanja je kar veliko: urnike predavanj, raziskovalnih projektov in plesnih treningov moram načrtovati in hkrati se prilagajati še obveznostim Mihe, kar je pogosto kar precejšen izziv. Poleg logistike pa imam – zaradi svojega profesorskega ozadja – tudi nekoliko drugačen pristop k učenju plesa. Kot raziskovalka si želim vsako kombinacijo, vsak gib in vsako tehnično podrobnost logično razložiti ter podpreti z ‘dokazi’: biomehaniko, analizo videa, primerjavo z najboljšimi pari … A ples ni vedno prijazen do racionalnih razlag – včasih preprosto zahteva, da nek občutek vzameš za svojega, še preden ga povsem razumeš. Tu pride Miha na svoj račun; pogosto se pošali, da ima z mano ‘dvojno delo’: najprej mi mora nekaj pojasniti, potem pa me še prepričati, naj pustim razum pri miru in samo zaplešem. Skratka: usklajevanje je zahtevno in moj ‘dokazni’ pristop Miho kdaj spravi v obrate, a kombinacija logike in umetnosti mi omogoča, da rastem v obeh vlogah – in prav to me najbolj veseli.

Ampak tvoj mejl pa kaže tudi na podjetje GenePlanet. Futuristično oz. znanstveno ali kaj tretjega?
GenePlanet je podjetje, ki se ukvarja s preventivnimi zdravstvenimi rešitvami na podlagi genetskega testiranja in je v večinski lasti mojega življenjskega partnerja. Sama sem doktorirala s področja zdravstvene ekonomike, tako da skupaj z njim v podjetju združujemo znanje s področja ekonomskih analiz, farmagenetike in zdravstvenih programov.

Kaj prinaša torej ples v tvoje življenje?
Ples mi prinaša prav tisto popolno kombinacijo gibanja, glasbe in uma. Ukvarjanje s športnim plesom omogoča aerobno in anaerobno vadbo, poslušanje ritmov in glasbe, hkrati pa tudi izzivanje možganov, da sproti rešujejo male koordinacijske uganke. Ker sem odrasla ob klasični glasbi in igranju klavirja in predvsem ker prihajam iz glasbene družine, se velikokrat zelo razveselim, ko slišim priredbe klasike v plesne ritme rumbe, ccc in sambe ali celo paso dobla. Včasih po osmih urah analize podatkov v okviru moje profesionalne kariere postanem ‘kvadratna’ in ura na parketu me spomni, da imam telo z neomejeno paleto gibov, ne le možgane. Poleg tega na plesišču doživiš dinamiko sodelovanja, vlogo povratne informacije in učinek mikrorazlik na končni rezultat. Prav ples v paru me neprestano uči usklajevanja, saj na parketu nikoli nisi sam: vedno sta dva, kar pomeni neprestano prilagajanje urnikov, razpoloženj in gibalnih navad; na trening ne moreš, kadar se ti zazdi, ampak takrat, ko je pripravljena tudi druga polovica para. A ravno v tem je čar: ko z Miho premagava tehnične ovire, uresničiva koreografsko zamisel in na tekmi skupaj doseževa rezultat, je veselje dvojno – najin uspeh je skupen in prav zato občutno slajši, kot bi bil dosežen le v moji lastni režiji.

In zakaj sploh plesati? Kakšen bi bil tvoj nasvet?
Plesati preprosto zato, ker ti ples ‒ ki ga posebej spodbujam pri otrocih in mladostnikih, a nikakor ni omejen nanje ‒ ponuja edinstveno mešanico telesne kondicije, glasbene