Dr. Niko Gamulin: Prepuščeni sami sebi (nadaljevanje) – Ko premier prizna: Situaciji nismo kos

Strokovnjak za statistične analize dr. Niko Gamulin v nadaljevanju svoje kolumne „Prepuščeni sami sebi“ še poglobi analizo razpada državnih institucij in razkrije, kako se oblast zateka k cinizmu, da bi zakrila lastno nemoč. V kolumni pod naslovom „”Situaciji nismo kos”: Priznanje kolapsa ali cinično pometanje z državljani?“, razčlenjuje izjavo premierja Roberta Goloba kot simbol popolne odpovedi države njenemu temeljnemu poslanstvu – zaščiti državljanov.

Krik očeta, ki je pred nasilneži branil svojega sina, odmeva v gluhi tišini vladne palače. Brutalni umor na Dolenjskem ni le tragedija; je arhetipski strah vsakega državljana – da te država, ki ji plačuješ davke, ne more in noče zaščititi, ko braniš svojo družino.

Stopnjevanju nasilja so prebivalci Dolenjske že dlje časa. Odziv vlade? Ne zaščita, ampak birokratski pozivi k “strpnosti”. Strpnosti koga? Žrtev? Vprašanje, ki visi v zraku, je surovo: Kdo bo zaščitil nas, ko vlada očitno ščiti storilce? Ljudje so prepuščeni sami sebi, medtem ko elita govori o “solidarnosti”.

Točka preloma je izjava predsednika vlade Roberta Goloba. Priznanje, da “situaciji nismo kos”, ni navaden spodrsljaj. V vsakem kompleksnem sistemu, kar država je, je takšno priznanje s strani vodje javna objava sistemskega zloma. Država je odpovedala v svoji temeljni funkciji: zagotavljanju varnosti in ohranjanju monopola nad nasiljem.

Kaj v takem primeru stori odgovoren vodja? Odstopi. Kaj stori nekdo, ki mu gre le za ohranitev osebne moči? Obtoži vse druge – policijo, sodstvo, prejšnje vlade – in ostane.

Dejanje, da ne odstopiš, ko javno priznaš popolno nemoč, je dejanje absolutnega prezira do državljanov. Sporočilo je jasno: “Da, vse propada, a oblast je moja in je ne dam.” To ni več vodenje države, to je definicija diktatorske miselnosti – oblast zaradi oblasti same.

dr. Niko Gamulin: Prepuščeni sami sebi, ko solidarnost postane krinka za okoriščanje na račun delovnih ljudi

Anatomija napovedanega kolapsa

Umor ni osamljen incident. Je le najbolj tragičen in krvav simptom bolezni, ki že dolgo razjeda državo. Simptome poznamo vsi:

• Kolaps prometa: Kilometrski prometni zastoji niso le slaba volja; so dokaz, da država ne obvladuje več niti osnovnih infrastrukturnih tokov.
• Kolaps zdravstva: Zdravstvo, ki praktično ne obstaja, pomeni, da država ne more poskrbeti niti za bolne in nemočne.
• Kolaps financ: Vlada dviguje davke v nebo, medtem ko javne storitve propadajo. Kam gre denar? V vzdrževanje napihnjenega birokratskega aparata in financiranje ideološko lojalnih nevladnih organizacij, ki služijo sami sebi, ne pa državljanom.

To je natanko pot, ki so jo prehodile mnoge propadle države. Oblast zanemari javne službe (varnost, zdravje, infrastrukturo) in uporablja državna sredstva izključno za utrjevanje lastne moči ter nagrajevanje lojalnih. Narod trpi, elita se ohranja. Imamo potni list urejene evropske države, živimo pa v kaosu tretjega sveta.

Ko ideali ubijajo realnost

Vsaka družba temelji na preprostem ravnovesju pravic in dolžnosti. Ta vlada je to ravnovesje brutalno porušila. Vsiljevala je izrojen ideal “permisivne strpnosti”. Od “civilizirane” večine, ki dela in plačuje davke, je zahtevala, da ne le tolerira, ampak celo financira (spomnimo se razvpite podpore 30.000 EUR letno za romsko družino) manjšino, ki sistematično zavrača družbene norme in izvaja surovo nasilje.

To ni strpnost, to je družbena inverzija: nagrajuješ nasilje in kaznuješ delo.

Nasilje pa se v družbi, ki ga ne sankcionira, vedno stopnjuje. To je antropološka stalnica. Vladni pozivi k “dialogu” in “strpnosti” so bili v resnici sporočilo storilcem, da lahko nekaznovano nadaljujejo. Umor ni bil “incident”. Bil je neizogiben, logičen vrhunec vladne politike popolnega zanikanja realnosti.

Dvoličnost oblasti

Spomnimo se odločnosti premierja Goloba, ko je ob prevzemu oblasti grozil s “čiščenjem janšistov”. Spomnimo se izjemne moči, ki jo je vlada pokazala pri obračunavanju s političnimi nasprotniki, pri pritiskih na medije in ustrahovanju drugače mislečih.

Kje je vsa ta moč sedaj, ko gre za surovo fizično nasilje nad prebivalstvom?

Odgovor je srhljiv: Vlada je brutalna do tistih, ki plačujejo davke, in povsem pasivna do tistih, ki terorizirajo. Kje je sedaj Luka Mesec s svojo retoriko o solidarnosti in delavcih? Očitno njegova solidarnost velja le za ideološke somišljenike v metropoli, ne pa za ogrožene delavce in njihove družine na Dolenjskem.

Nesposobnost ali načrt?

Na koncu ostane le še najbolj skrb vzbujajoče vprašanje. Gre pri vsem tem za popolno nesposobnost ali za zavesten načrt? Je mogoče, da premier in njegova ekipa resnično ne razumejo osnovnih zakonov vodenja države in družbe?

Ali pa je resnica hujša? Kaos je lahko učinkovito orodje vladanja. Ko so ljudje eksistencialno zaposleni s preživetjem – z zastoji na cesti, čakanjem na zdravnika in osebno varnostjo – nimajo ne časa ne energije za politični upor. Ko se bojijo svojega soseda, se ne ukvarjajo z vlado, ki v ozadju nemoteno pleni in utrjuje svoje pozicije.

Tu ne gre več za vprašanje “levo ali desno”. To je postal luksuz, ki si ga ne moremo več privoščiti. Gre za temeljno vprašanje: ali nam je mar za državotvornost, varnost in prihodnost – ali pa bomo nemo opazovali osebne interese premierja, ki se oklepa oblasti, medtem ko država pred našimi očmi razpada.

Ko vodja reče “nismo kos”, državljani pa mu morajo še vedno plačevati davke in trpeti njegovo vladanje, to ni več demokracija. To je ugrabitev države.

Državljani imajo moč in vso pravico, da zahtevajo vlado, ki bo služila njim, ščitila njihove družine in delala za njihovo blaginjo – ne pa vlado, ki služi le sama sebi in svojim klientom. Odgovornost se mora začeti na vrhu.

dr. Niko Gamulin, strokovnjak za statistične analize

[Foto: Daniel Novakovič/STA]

Objava Dr. Niko Gamulin: Prepuščeni sami sebi (nadaljevanje) – Ko premier prizna: Situaciji nismo kos je bila najprej objavljena na Portal24.