ARTICLE AD BOX
Donald Trump začenja svoj drugi štiriletni predsedniški mandat v zanj zelo ugodnem trenutku, »zaslugo« za to pa gre pripisati predvsem vrzelim drugih. Če parafraziramo besede novinarja Federica Rampinija, velikega poznavalca severnoameriškega dogajanja, ima namreč Trump v tem mandatu veliko prednost: težko se bo odrezati slabše od Joeja Bidna. Dovolj, da pogledamo, v katerem stanju je danes svet, začenši z razmerami v Ukrajini in na Bližnjem vzhodu. No, pred štirimi leti razmere niti niso bile idealne, saj je Biden leta 2021 prevzel državo, ki je bila sredi globoke zdravstvene krize, potem ko je najverjetneje ravno slabo upravljanje covidne pandemije preprečilo ponovno Trumpovo izvolitev.
Bidnu gre sicer zasluga, da je pripomogel do gospodarskega preporoda ZDA, v katerih so samo decembra ustvarili 256.000 delovnih mest, leta 2024 kar 2,2 milijona, stopnja brezposelnosti pa je pri zelo nizkem 4,1 %. Zaradi tega so trenutno ZDA najbolj dinamična in zdrava ekonomija na svetu, ki privablja številne naložbe, kar bi sicer lahko tudi povzročilo nekaj težav Trumpu, saj bo to verjetno prineslo inflacijo in zelo močan ameriški dolar, ki bi lahko delno omejil načrte o carinah. Ta pa je verjetno edini Bidnov otipljiv uspeh, na katerega ljudje radi pozabljajo, tako kot so v štirih letih pozabili na napad Trumpovih privržencev na kongres, na njegove procese, na Trumpovo nepriznavanje poraza na volitvah 2020, na njegovo zanikovanje podnebnih sprememb in še na marsikaj. Očitno volivce ne skrbi niti možnost neke oblasti oligarhov, na katero namigujejo nekatere sveže poteze raznih Muskov, Bezosov, Zuckerbergov ter druščine, tako kot tudi jih ne skrbijo nekatere grožnjam podobne obljube, ki jih je predsednik izrekel v včerajšnjem govoru. Ali pa vse to ljudi enostavno ne briga. To je pokazala tudi anketa dnevnika New York Times, po kateri so volivci bolj kot za Trumpa, ki očitno ni priljubljen niti pri delu tistih, ki so prekrižali njegovo ime, pretežno volili za njegove ideje, začenši z načrtom množičnega izgona nezakonitih migrantov. Tega podpira več kot polovica anketirancev, kar potrjuje trend, ki ga beležimo tudi v Evropi, in sicer, da so migrantom nenaklonjeni politiki bolj priljubljeni. Bidnova uprava je namreč na domači ravni zatajila predvsem pri upravljanju z migracijami.
Na mednarodni ravni pa je dovolj pogledati na že omenjeni vojni, za kateri seveda Biden ni edini krivec. Hočeš nočeš je tudi to vplivalo na volilni poraz demokratov in zaradi tega je trenutek za Trumpa še toliko bolj ugoden. Za premirje v Gazi si »The Donald« že lasti zasluge, ravno tako pa lahko izkoristi utrujenost, ki jo tako na bojiščih kot pri zaveznikih beležimo glede vojne v Ukrajini, in v svoj življenjepis doda »rešitev« še enega konflikta. Olajšano pot do njegovega gesla Make America Great Again (Naredimo Ameriko spet veliko) omogoča tudi šibkost predvsem evropskih partnerjev oz. mednarodnih sogovornikov. Francoska vlada je v krizi, Nemce čakajo volitve, šepa tudi britanski premier. Tudi zaradi tega se Trumpov pajdaš Elon Musk rad vpleta v evropske zadeve. Macron nima več nekdanje moči, noben zdajšnji evropski lider še zdaleč nima avtoritete kake Angele Merkel, take osebnosti niti ni na obzorju. Še najbolj stabilna in Trumpu pri srcu je vlada Giorgie Meloni, pri tem pa ne smemo pozabiti na dejstvo, da je italijanski BDP krepko nižji od nemškega, a tudi od britanskega in francoskega, kar je vsekakor relevantno v mednarodnih odnosih. Niti »zgodovinska sovražnika« Vladimir Putin in Xi Jinping ne doživljata zlatega obdobja. Za nameček lahko tokrat Trump računa na večino v obeh domovih parlamenta ter na naklonjene sodnike, kar mu bo olajšalo vladanje. Lažje je torej biti veliki, ko so ostali šibki oziroma majhni. Kar pa sploh še ne pomeni, da bo svet čez štiri leta na boljšem kot danes.