Dominik Černe: fotograf, ki skozi objektiv ponovno odkriva Koper

Dominik Černe je mlad koprski fotograf, ki trenutno zaključuje magistrski študij fotografije na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Pri svojem delu se osredotoča predvsem na dokumentarno fotografijo, zanimajo pa ga različne skupine ljudi, njihovi odnosi in dogajanje, ki pogosto ostaja skrito širši javnosti. Skozi fotografijo je spremljal že študentsko gledališko skupino in ekipo MKNŽ iz Ilirske Bistrice, fotografira pa tudi koncerte, modo, backstage ter trenutke iz svojega vsakdanjega življenja. Trenutno se s fotografskim projektom vrača v Koper, kjer želi po petih letih ponovno vzpostaviti stik z mestom, v katerem je odraščal.

Zakaj si se po približno petih letih odločil, da se ponovno bolj intenzivno povežeš s svojim domačim mestom?

Že od začetka leta imam v glavi misel, da bi se moral ponovno bolj povezati s Koprom. Ko sem prišel iz Ljubljane, sem se v Kopru sprva počutil, kot da nisem zares doma, skoraj kot turist. Ob tem sem začel razmišljati o ljudeh, ki živijo v centru Kopra in imajo z mestom zelo močno povezavo, ter o tem, kako sem se sam od tega občutka sčasoma oddaljil. Zato sem želel najti način, kako se ponovno približati mestu in ljudem, fotografija pa se mi je zdela najbolj naraven način za to.

Letos poleti sem si zadal, da čim večkrat pridem v Koper in fotografiram njegove ulice, lokale, ljudi in vsakdanji utrip. Cilj projekta tako ni samo fotografija, ampak predvsem ponovno vzpostavljanje odnosa s prostorom, iz katerega prihajam. Ena od inspiracij mi je bila tudi fotoknjiga Nika Erika Neubauerja Ko greš na jug, vedno jokaš dvakrat, ki se mi zdi lep primer tega, kako je mogoče skozi fotografijo ujeti značaj nekega mesta.

Ali se ti zdi, da zdaj Koper gledaš drugače kot takrat, ko si bil osnovnošolec in srednješolec, ko si preživel praktično vsak dan v mestu?

V osnovni šoli sem poletja preživljal v Kopru, v srednji šoli pa sem bil praktično vsak dan tukaj. Šel sem na malico, na pijačo, ven s prijatelji, poleti pa sem bil v mestu skoraj ves čas. Takrat sem se počutil zelo povezanega s Koprom. Odkar sem v Ljubljani, pa sem čez leto tukaj precej redko. Če pridem za vikend, je že to veliko, tudi poleti pa sem v prejšnjih letih prihajal precej manj.

Vedno sem imel željo oziroma skoraj občutek dolžnosti, da vračam okolju, iz katerega prihajam – Sloveniji, Kopru, pa tudi Ljubljani, kjer zdaj živim. Mislim, da je pomembno, da okolju, v katerem si odraščal, nekoč nekaj tudi vrneš. Kot ustvarjalec bi rad dal priložnost tudi naslednji generaciji, da ustvarja, se umetniško izraža in razvija. Da lahko naprej predajam nekaj od tega, kar je bilo nekoč predano meni.

Se pri fotografiranju domačega mesta zgodi, da opaziš stvari, mimo katerih si prej leta hodil, ne da bi jih zares videl?

Ko se odpravim fotografirat, grem pogosto brez konkretnega cilja. Obrnem se tja, kamor me zanese, zatavam v kakšno ulico, v kateri še nisem bil, in postanem radoveden, kam me bo pripeljala. Presenetil me je predvsem mir, ki ga lahko najdeš v kakšni zakotni ulici. Na Čevljarski ulici je na primer ogromno turistov, potem pa dvakrat zaviješ in se znajdeš v popolni tišini, kjer bi lahko skoraj šepetal.

Zanimajo me te skrite ulice, ki mestu dajejo neko tišino in zavetje. Ob tem sem dobil tudi idejo, da bi te obode mesta posnel z zvokom – prehod iz glasnega utripa ulice v tišino zakotne ulice in nato ponovno nazaj na cesto. Ta dualnost zvočnega vtisa, ko se sprehajaš skozi mesto, se mi zdi zelo zanimiva. V prihodnosti bi rad projekt predstavil tudi v fotoknjigi z zvočnim delom, kjer bi si gledalec ob listanju fotografij nadel slušalke in tako doživel nekaj od tega, kar sem med fotografiranjem slišal jaz.

Kaj bi radi ob koncu projekta ugotovil? Te bolj zanima, koliko se je v petih letih spremenil Koper ali koliko si se spremenili ti kot njegov opazovalec?

Ciljev in končnih ugotovitev je kar precej. Zanima me tudi, kako sem se v teh petih letih spremenil sam. Spremenil sem se kot umetnik in ustvarjalec, obenem pa se je spremenil tudi Koper. Eden od vidikov projekta je, da se ponovno postavim v čevlje tistega fanta, ki je bil v srednji šoli vsak dan v Kopru, in skozi fotografijo primerjam ta občutek z današnjim mestom ter novimi kotički, ki jih odkrivam.

Muzejski trg se je na primer spremenil. Še vedno je lep, ampak je v moji glavi videti drugače. Pomembno mi je, da zajamem čim več in da svoje občutke izrazim skozi kadre. Zanima me, kako zelo se je mesto v tem času spremenilo: ne samo arhitekturno, ampak tudi skozi ljudi, ki v njem živijo. Ko se bom ulic nekoliko naveličal, se bom še bolj osredotočil na ljudi, na njihov stil in vsakdan ter jih poskušal fotografirati čim bolj neopazno.

Pomembna mi je predvsem repetitivnost – da se vedno znova postavim v prostor in mu pustim, da mi nekaj pokaže. Verjamem, da bo skozi količino materiala in fotografij v postprodukciji prišla na plano neka zgodba, ki je zdaj še ne vidim povsem jasno. Ko bom zaključil prvo fazo projekta, bom lahko iz vseh teh fotografij sestavil neko novo zgodbo.

Ana Zupan