.jpg)
3 hours ago
28
Na otoku Murterju je veliko krajev, kjer Slovenci hitro dobijo občutek domačnosti. Avtomobili s slovenskimi registracijami, jutranji pogovori pred prikolicami, znani obrazi iz prejšnjih sezon, otroci, ki se vsako poletje znova najdejo na isti plaži, in tisti posebni kamperski red, ki ga razumejo samo ljudje, ki se vračajo leta zapored. Kamp Kosirina spada med tiste točke na Jadranu, kjer se dopust ne začne z vprašanjem, kam gremo, temveč bolj s stavkom: spet gremo tja.
A med domačini kroži zanimiva, napol šaljiva, napol resna opazka. Pravijo, da se Slovenci v Kosirini delijo na Ljubljančane in Štajerce. Ljubljančani naj bi raje izbirali levi del kampa, gledano od okrepčevalnice s hitro hrano, Štajerci pa naj bi se pogosteje znašli na desnem delu.
Seveda to ni pravilo, ki bi ga našli v kamperskem redu, niti zemljevid z nevidno slovensko mejo. Je pa ena tistih poletnih zgodb, ki jih ob morju hitro razumemo. Malo zaradi navade, malo zaradi družbe, malo zaradi humorja in malo zato, ker se ljudje radi vračamo tja, kjer smo se nekoč dobro počutili.
Kamp KosirinaKosirina ima med Slovenci poseben status
Kamp Kosirina ni zanimiv samo zato, ker leži na Murterju, enem najbolj dostopnih dalmatinskih otokov za Slovence. Poseben je zaradi občutka, da tam dopust ostaja nekoliko bolj prvinski. Borovci, kamnita obala, senca, makadamske poti, prikolice, šotori, avtodomi, jutranje kopanje in večeri, ko se zvok glasov meša z vonjem po žaru, ustvarijo okolje, ki ga mnogi iščejo prav zato, ker ni preveč spolirano.
Slovenci imajo z Murterjem dolgo poletno razmerje. Otok je dovolj daleč, da se čuti Dalmacija, in dovolj blizu, da pot še ne deluje kot odprava na konec sveta. Tisno, Betina, Jezera in Murter so kraji, kjer se slovenski dopustniki znajdejo hitro. Kosirina pa ima zaradi lege, narave in kamperskega značaja posebno zvesto publiko.
Domače šale pogosto nastanejo iz ponavljanja
Opazka o Ljubljančanih in Štajercih v kampu ni pomembna zato, ker bi bila statistično preverjena. Pomembna je zato, ker nekaj pove o načinu dopustovanja. Ljudje se v kampih pogosto razporedijo po starih navadah. Nekdo se vrača na isto parcelo. Drugi želi biti blizu znancev. Tretji išče isti pogled, isto senco ali isti mir kot lani. Tako nastanejo majhni kamperski zemljevidi, ki niso zapisani nikjer, a jih stalni gostje poznajo.
Če domačini rečejo, da so Ljubljančani bolj na levi, Štajerci pa bolj na desni, je to predvsem prijazna kamperska folklora. Nekaj, kar se pove z nasmehom, ob kavi, pivu ali med pogovorom pri plaži.
Levi in desni del kampa nista samo smer na zemljevidu
V kampu prostor ni nikoli samo prostor. Ena stran ima lahko več sence, druga več prepiha. Nekje je bolj mirno, drugje je bližje morje. Nekdo želi biti blizu okrepčevalnice, drugi dovolj daleč, da zvečer sliši samo škržate. Prav zato se ljudje po kampih ne razporedijo naključno.
Levi del Kosirine, ki ga domačini v tej šali pripisujejo Ljubljančanom, ima v takšnih zgodbah skoraj mestni pridih. Ne zato, ker bi bil drugačen po pravilih, ampak ker se v kamperski domišljiji hitro oblikujejo oznake. Tam so tisti, ki pridejo s polno opremo, urejenim ritmom, jutranjo kavo, knjigo in natančno izbranim mestom pod borovci.
Desni del, ki naj bi bil bolj štajerski, v isti šali dobi nekoliko bolj sproščen, družaben in glasnejši značaj. Tam naj bi se prej slišal smeh, prej zakuril žar, prej padla pripomba čez vreme in prej našel nekdo, ki ima v hladilni torbi še nekaj za sosede.
Stereotipi delujejo samo, dokler ostanejo prijazni
Pri takšnih zgodbah je pomembno, da ostanejo to, kar so: poletni humor. Ljubljančani niso vsi enaki, Štajerci tudi ne. V kampu se ljudje ne delijo po osebnih izkaznicah, temveč po navadah, družbi, letih vračanja in občutku, kje jim je najbolj prijetno. Prav zato je ta delitev zabavna samo, dokler jo razumemo kot domačinsko opazko, ne kot resno oznako.
Kamp je eden redkih prostorov, kjer se ljudje iz različnih koncev Slovenije hitro pomešajo. Otroci ne sprašujejo, iz katere regije je kdo. Odrasli pa se pogosto prav zaradi takšnih šal lažje zapletejo v pogovor.
Uvala Kosirina na MurterjuZakaj Slovenci radi zasedemo svoje kotičke?
V kampih se razvije poseben občutek pripadnosti. Gost, ki pride prvič, vidi parcele, poti, sanitarije in plažo. Gost, ki se vrača deset let, vidi zgodbe. Tu so lani stali prijatelji iz Celja. Tam je bila družina iz Ljubljane. Pri tistem boru je nekdo vedno obesil visečo mrežo. Na drugi strani je vsako jutro dišala kava iz prikolice s štajersko registracijo.
Takšni detajli naredijo kamp drugačen od hotela. V hotelu zamenjate sobo in nadstropje, kamp pa si skoraj prisvojite. Ne uradno, temveč čustveno. Zato ni nenavadno, da se ljudje vračajo na isto stran, isti ovinek, isti pas sence.
Slovenski dopustniki iščejo znano med tujim
Hrvaška obala je za Slovence hkrati tujina in domač teren. Govorimo drug jezik, a se razumemo. Plačujemo v drugi državi, a poznamo trgovine, trajekte, ceste in navade. Prav zato se v kampih oblikujejo majhne slovenske skupnosti. Nekdo prinese novice od doma, drugi pozna bližnjo ribarnico, tretji ve, kdaj je najbolje v trgovino, četrti ima kompresor za blazine.
Delitev na Ljubljančane in Štajerce je v tem smislu samo poletna različica znanega slovenskega humorja. Malo regijske tekmovalnosti, malo radovednosti, malo zbadanja in veliko skupnega dopustniškega jezika.
Kosirina je zanimiva tudi za tiste, ki ne kampirajo vsako leto
Za nekoga, ki kampa ne pozna, je zgodba o levi in desni strani lahko simpatičen razlog, da ga uvrsti na svoj seznam. Kosirina ni destinacija, ki bi jo človek razumel samo skozi opis opreme. Razumeti jo mora skozi vzdušje. To je kamp, kjer je pomembno, kje zjutraj pade senca, kje se najlažje pride do vode, kje piha, kje je mir in kje se zvečer zbere družba.
Prav zato takšni kraji živijo od zgodb. Ne od velikih oglasnih sloganov, temveč od stavkov, ki jih nekdo prinese domov: tam so Slovenci vsako leto, tam imajo eni svojo stran, tam se vsi poznajo, tam domačini že vedo, kdo je od kod.
Najboljši obisk je tisti brez prevelikih pričakovanj
Kamp Kosirina bo najbolj všeč tistim, ki ne iščejo popolnega hotelskega udobja. Bolj ga bodo cenili ljudje, ki imajo radi naravno senco, bližino morja, preprost ritem in občutek, da kamp ni samo prostor za spanje, temveč majhna poletna skupnost. Kdor pride z mislijo, da bo vse delovalo kot urejen turistični resort, bo morda gledal drugače. Kdor pride po kamperski občutek, bo hitro razumel, zakaj se ljudje vračajo.
Majhna šala pove več o dopustu, kot se zdi
Opazka domačinov o Ljubljančanih na levi in Štajercih na desni strani Kosirine ni turistični podatek, ki bi ga bilo treba jemati dobesedno. Je pa dober uvod v razumevanje kampa, kjer se ljudje vračajo, prepoznavajo, primerjajo navade in ustvarjajo svojo poletno geografijo. V njej so parcele pomembne, sosedje še bolj, senca največ, humor pa skoraj obvezen.
Morda boste ob naslednjem obisku Murterja res preverili, ali je na levi strani več ljubljanskih registracij in na desni več štajerskih. Morda boste ugotovili, da je vse pomešano. A to niti ni bistveno. Bistveno je, da takšne zgodbe nastanejo samo tam, kjer se ljudje vračajo dovolj dolgo, da kraj postane več kot kamp.
Kosirina je zato zanimiva prav zaradi tega: ni le točka na zemljevidu Murterja, temveč prostor, kjer se slovenski dopustniški značaji srečajo pod borovci. Nekaj v hecu, nekaj zares. In prav ta mešanica je pogosto najboljši opis poletja na Jadranu.
Objava Domačini pravijo, da se v tem kampu Slovenci delijo na Ljubljančane in Štajerce se je pojavila na Vse za moj dan.
English (US)