Direktorica Čufarjevega gledališča: Tudi v ljubiteljskih gledališčih vse več resnejših predstav (intervju)

Na Čufarjevih dnevih že nekaj let opažajo precejšen premik ljubiteljskih gledališč k resnejšim dramskim besedilom. Čeprav komedije še vedno prevladujejo, pa tudi te niso več zgolj lahkotne, temveč so večplastne in občinstvo vabijo k razmisleku, v pogovoru z STA ugotavlja direktorica Gledališča Toneta Čufarja Jesenice Branka Smole.

Trend, da se ljubiteljska gledališča vse pogosteje odločajo za manj lahkotne gledališke formate, se že nekaj let odraža tudi v izboru programa Čufarjevih dni in drugih festivalov slovenskih ljubiteljskih gledališč. “Bilo je obdobje, ko so med prijavami in seveda potem tudi pri izboru v 90 odstotkih prevladovale komedije, zdaj pa jih le še okoli 60 odstotkov,” je povedala dolgoletna direktorica jeseniškega gledališča, ki že 37 let gosti Čufarjeve dneve.

Razmišlja, da je bila morda pandemija covida-19 tista, ki je pospešila to spremembo. Spomnila je, da so lani na festivalu gledali nekatere zahtevne drame. Pa tudi letos sta na programu Čufarjevih dni, ki se odvijajo od 14. do 20. novembra, le dve komediji. Poleg tega pa še dve absurdni komediji in tri drame.

Smole je ponosna na takšen program uprizoritev, ki jih je letos izbirala dramaturginja Kaja Novosel. Ob tem se ne boji, da bi zahtevnejše predstave odvrnile občinstvo. “Tudi lani smo gledali zahteven izbor in najbolj me je navdušilo, da so ga ljudje sprejeli odprtih rok. Čeprav so predstave nosile oznake absurdna komedija, drama absurda in podobno, je bila dvorana vsak večer polna in ocene so bile res presenetljivo dobre,” je povedala.

Sta okus občinstva in zagotovljena gledanost vendarle odločilni pri odločanja ljubiteljskih gledališč, katero predstavo bodo uprizorila? Sogovornica pravi, da imajo gledališča povsem različne strukture, ki izbirajo predstave. Ponekod je to svet zavoda, drugod gledališki svet ali sama igralska skupina, ki izbira glede na igralsko zasedbo. V jeseniškem gledališču ima zadnjo besedo pri lastni produkciji in uvrščanju predstav v abonma svet zavoda.

Smole pri produkciji jeseniškega gledališča zadnja leta posebej podpira uprizarjanje na podlagi lastnih besedil, večinoma mladih ustvarjalcev, ki jih dostikrat najde med razmišljujočimi in pišočimi igralci, saj želi spodbujati njihovo ustvarjalnost. “Zakaj bi iz naftalina in arhiva vlekli stare tekste, ki jih kar naprej vsi in povsod igrajo? Dajmo ustvariti nekaj novega. Na ta način mladim dajemo energijo in pomlajujemo gledališče,” je poudarila sogovornica.

Se pa zaveda, da je pri tem veliko tveganja. “Ne veš, kaj bo nastalo, ampak treba je zaupati in doslej smo dobili res čudovite izdelke,” je povedala Smole. Pri tem je izpostavila avtorsko predstavo mladih ustvarjalcev Fetiš na puter, ki je pobrala več nagrad in jim vlila veliko zaupanja in volje do takšnega način dela.

Tako so se lotili tudi predstave Finida, ki tekmuje na letošnjih Čufarjevih dnevih. Finida ima med spomini Jeseničanov posebno mesto, saj so tja vrsto let hodijo počitnikovat, zato je bilo veliko zanimanje za ogled predstave že ob sami objavi naslova.

Tudi za prihodnje leto, ko bodo praznovali 120. obletnico rojstva pisatelja Toneta Čufarja in 80-letnico delovanja gledališča, pripravljajo posebno predstavo. Poiskali so mladega avtorja Roka Sando, ki bo z jeseniškimi igralci pripravil predstavo o Čufarju.

Največji delež predstav, ki jih pripravijo v jeseniškem gledališču, so sicer še vedno komedije. Tudi naslednja premiera Ograje, ki jo režira Gregor Čušin in bo na sporedu takoj po zaključku Čufarjevih dni, je v osnovi komedija, vendar pa na duhovit način govori o najbolj globokih odnosih v družini. “Marsikatera od predstav kljub smehu prinaša tudi trpko vsebino. Vsaka predstava, čeravno komedija, v sebi nosi sporočilo. Morda je malo bolj prikrito in ljudje z večjim veseljem stopijo v dvorano, a vseeno prejmejo to sporočilo,” je dejala Smole.

“Naši obiskovalci so obiskovalci s tradicijo, prav tako kot tudi ustvarjalci, ki že dolga leta ustvarjajo v našem gledališču. Ponosni pa smo tudi na podmladek,” je povedala sogovornica in pojasnila, da imajo 90 igralcev, ki čakajo na svoje vloge, zato so pri njih dobrodošle tudi tako imenovane masovke, v katerih jih lahko igra čim več.

“Tudi občinstvo je vzgojeno, zna gledati in zna biti zelo kritično. To opažamo tudi na Čufarjevih dneh. Največji aplavz namenijo tistim, ki jih najbolj prepričajo, vsem pa seveda namenijo spoštljiv aplavz in nam vedno dajo občutek, da se zavedajo, koliko je vloženega v vsako predstavo – koliko stroškov, vaj, dela, ur in odrekanja,” je poudarila.

Kot je izpostavila, se, čeprav so ljubitelji, trudijo v svoje ustvarjanje vnesti določeno mero profesionalnosti. To je še posebej omogočeno tistim ljubiteljskim gledališčem, ki kot jeseniško, imajo svoj oder in nekaj tehničnih delavcev. “Čeprav je to v primerjavi s poklicnimi gledališči malo, pa nam je v ogromno pomoč pri predstavi,” je pojasnila Smole.

Tako kot druga ljubiteljska gledališča večkrat k sodelovanju povabijo tudi poklicne režiserje ali posamezne igralce. “Ti ogromno dajo in skozi leta se znanje, ki ga prenesejo na ljubiteljske ustvarjalce, sešteva. To so dragocena znanja, ki ostanejo v ljubiteljskem gledališču in se prenašajo na mlajše,” je pojasnila Smole, ki je tako ne presenečajo besede predsednika organizacijskega odbora Čufarjevih dni Jožeta Ostermana, da se nekatere ljubiteljske predstave komaj še ločijo od gledaliških predstav poklicnih gledališč.

Marsikatera igralska skupina pa nima svojega odra, kostume in kulise ustvari sama ter tik pred premiero najame dvorano. “Kljub temu nastanejo presenetljivo dobre stvaritve in ko se zamislimo nad njihovimi pogoji dela, jim moramo res iskreno zaploskati. Prav to ljubiteljstvo na celi črti jih še bolj povezuje in dodaja ogenj njihovemu ustvarjanju,” ugotavlja Smole.

Seveda pa tudi Čufarjevi dnevi skozi vsa leta prispevajo k temu, da ljubiteljska gledališča stremijo k vse višji kakovosti predstav? “Ko so bili Čufarjevi dnevi še srečanje, ni bilo tekmovalnosti. Ta res prinese malo rivalstva in po podelitvi priznanj pri kom povzroči slabo voljo, ampak ta ne traja dolgo in pri ustvarjalcih pretehta odločitev, da se bodo potrudili v prihodnje biti še boljši,” je sklenila sogovornica.