Dimitrij Mlekuž Vrhovnik: Arhitektura za neljudi

Arhitekturo sodimo po Vitruvijeva načelih firmitas, utilitas in venustas, torej po njeni trdnosti, koristnosti in lepoti ali užitku, ki nam ga daje. Arhitektura je narejena za ljudi, po meri ljudi, in ljudem v užitek. Grajen prostor oblikuje naša življenja, in ljudje, ki v tem prostoru živimo, ga oblikujemo in gradimo po svojih potrebah in željah.

A prostora ne oblikujemo le ljudje. Svet, v katerem smo bili ljudje vrženi, je pred nami oblikoval že nekdo drug. Geološki procesi, s svojo radikalno tujostjo, umaknjenostjo in brezbrižnostjo, z izjemno potrpežljivostjo, kaotično kreativnostjo in indiferentno nasilnostjo oblikovali svet. Tektonske plošče, ki polzijo, gorovja, ki se gubajo, ledeniki, ki razijo, reke, ki spirajo, vulkani, ki bruhajo, so zgradil svet. Svet okoli nas ni oblikovan po naši meri in narejen za nas. Človeško udejstvovanje v zadnjih tisočletjih predstavlja le tanek, nestabilen sloj, ki prekriva ta grajeni prostor, in v primerjavi s monstruozno artikulacijo geologije zvenimo in smo videti kot slabo izgovorjeni in napol dokončani stavki iz cenenega in neumnega predmestnega romana.

Slovenska krajina, s cerkvicami, kozolci in avtocestami je zgolj površje, je le tanka membrana, ki prekriva monstruozen svet pod nami, podzemlje. In bližina podzemlja je povsod otipljiva, podzemlje je vidno na površju; Slovenija je pokrajina vrtač, strmih padcev, udrtih jam, dolov, brezen, duplin jarkov, špranj, žlebičev, prepadov, sten, jam, kanjonov, brezstropih jam, koliševk, rovov, fojb, stopenj, brlogov, ponorov, deber in suhih dolin. Skoraj nemogoče je ločiti zunanjosti ali notranjosti, površje ali podzemlje; krajina se prepogiba vase, krajina je le serija pregibov, gub, relativnih položajev, polna senc, nejasnosti, robov in prehodov, ki se razkrijejo šele, ko zavijemo okoli vogala in prečkamo pregib.

Ta pregibana krajina je produkt kaotičnih kreativnih in uničevalni sil ogromne moči, ki jih lahko kdaj pa kdaj – ob potresih in ujmah – vidimo pri delu. Drugi procesi delujejo dolgoročno, počasi in z umaknjeno vztrajnostjo; postopno raztapljanje apnenca na površju je odprlo podzemne votline in razširilo razpoke v apnencu in povzročilo nastanek številnih vrtač in razkrilo podzemlje kot brezstrope jame, brezna in udornice.

Razmerje med pokrajino in podzemljem ni binarna opozicija med odprtostjo pokrajine in notranjostjo podzemlja. Podzemne jame so prostori, ki se sicer razlikujejo in so ločeni od krajine, a so hkrati njen del. Jame, ki obsegajo celoten spekter oblik, od klifov in spodmolov do brezen in skritih podzemnih hodnikov in dvoran jasno kažejo, da so meje med jamami in preostalo pokrajino arbitrarne. Odnos med krajino in podzemljem tako najbolje opišemo s figuro gube. Guba je prilagodljiva figura, ki omogoča razlikovanje – saj je jama le jama – hkrati pa ohranja kontinuiteto – jame so del krajine. Jame povezujejo nebo, krajino in podzemlje, hkrati pa so labirinti, ki ne vodijo nikamor, le pregibajo in gubajo se vase.

Guba ni niti figura niti ozadje, temveč vsebuje elemente obojega. Guba kaže, da notranjost ni nič drugega kot pregib zunanjosti, in obratno seveda; krajina ni avtonomna, temveč je zgolj pregib podzemlja. Jame so prostori, kjer se krajina pregiba vase, kjer se krajina pregiba v podzemlje in podzemlje v krajino. Guba zamegli meje med notranjostjo in zunanjostjo, premeša pojme prostorskih povezav in ločitev. Znotraj pregiba je ideja prostorske bližine sama po sebi problematična.

Guba ustvarja negotovost med mejami; namesto jasnih meja med površjem in podzemljem imamo zgolj pregibe. Te negotovosti ustvarjajo možnost za množico različnih pregibov in razpregibanj; za drugačno branje procesa nastajanja. Vse, kar se zdi trdno, je le trenutni utrinek univerzalnega procesa pregibanja in gubanja. Podzemlje nam tako razkriva monstruozne arhitekturne zmožnosti naravnega sveta, ki so oblikovale krajino.

Jame so del krajine na enak način, kot so bile kripte del zgodnjih bazilik; kripte so druge, spodnje cerkve pod korom, z obokanim stropom, stebri, stranskimi ladjami in oltarjem; nekatere kripte so imele še eno, spodnjo kripto z relikvijami. Kripte so podzemlje bazilik, so pregibi bazilike same, so zgibi cerkve pod korom. A ravno kripte, kje so počivale relikvije posebej slavnih svetnikov, so spodbudile množične romanja. Bazilike so zrasle nad kriptami, so zgubane kripte. Kar je bilo vredno videti in obiskati se skriva v notranjosti, v podzemlji. Podzemlje tako ni kraj razpada ali smrti; tu se razodevajo arhitekturne moči podzemlja; tu se skriva tisto, kar je ustvarilo krajino.

Krajina se najbolje razkrije v jami, kjer je njena monstruozna notranjost izpostavljena. Jame so polne čudnih, organskim podobnih oblik, stalagmitov in stalaktitov, obscenih, skoraj bioloških formacij, ki vizualno opominjajo na divjo, neukročeno vitalnost in ustvarjalnost materialnega sveta. Nehumano podzemno kraljestvo jam priča o neki ogromni, dvoumno ustvarjalni ali uničevalni sili. Kamnine, sicer trdne in trpežne, so lahko tudi plastične in prožne; oblikovane v fantastično oblikovane prehode, monumentalne dvorane, osupljive skoke. Očitno je bilo podzemlje ustvarjeno v neki daljni preteklosti, kjer je delovala neka tuja in nedoumljiva prisotnost, ki je, brez načrta, z neizmerno močjo raztopila praznine in oblikovala nenavadne oblike.

In ko vanje vstopimo – previdno – in ko nas ovije tema in občutek hladu, postane očitno, da je to nenavaden kraj. Podzemlje ni narejeno po meri ljudi in ljudem v užitek. Jama se odpira šele, ko se premikamo naprej, ko se stiskamo skozi njene prehode in kjer nas jama utesnjuje v premikanju. Gibanje skozi jamo ni podobno hoji po trdnih tleh, z zemljo pod nogami in nebom nad glavo, s popolnim vidom in sluhom. V jami smo popolnoma zaprti v notranjosti zemlje, zaprti smo v medij, ki omogoča gibanje le ob razpokah in špranjah ter nas izolira od čutnega stika z okolico. Vključuje vzpenjanje po navpičnih prehodih, ki zahtevajo moč in spretnost, prižemanje ob skalo, ozke prehode, ki zahtevajo od teles, da se zgubajo in pregibajo, da se stisne skozi.

Podzemlje je svet teme. Da bi v jami lahko videli, se moramo zanašati na tehnologijo, na svetilke ali bakle. Svetloba, ki jo mečejo migota, osvetljuje kratek krog in meče globoke, bežeče sence. Podzemlje je nenehno spreminjajoča se svetlobna krajina, kjer videz sveta ustvarjajo nenehne gubanja med svetlobo in teme.

Učinki, ki jih ustvarjajo utesnjen prostor, vseprisotna tema, spreminjajoče se svetlobne pokrajine, temperatura, tišina, vlaga, tekoča voda, tekstura in oblika sten, zvoki in gibi človeških teles, prav tako prestrašenih in napetih, kot je naše, prodirajo v telo in ga zavijajo v posebno atmosfero, ki obarva doživljanje sveta. Jama vstopi v nas.

Gre za občutek nelagodja, za občutek neke tuje prisotnosti, ki jo le bežno zaznamo; prisotnost nečesa, česar ne moremo razložiti, ne pričakujemo, ne razumemo ali si težko predstavimo. Podzemlje je dom mnogih različnih akterjev in sil; nekatere poznamo, drugih sploh ne, nekatere pa se gibljejo le po robu zavedanja. A jasno je, da smo tu le majhni in nepomembni igralci, tujci in nebodigatreba.

Podzemlje razodene, da smo ljudje v svetu le vlomilci na gradbišču. Podzemlje razodeva nedokončan svet, ujet v večno gubanje; svet, ki ga zgiba močna, drugačna, nevarna, čudna, divja, strašljiva, grozljiva, neskladna, dvoumna in kaotična sila, polna razuzdane in nečedne vitalnosti, kaotičnih ustvarjalnih in uničevalnih sil. To je še ne zgrajen prostor, ki ni ne trden, ne koristen, ne nam v užitek.

Napisal: Dimitrij Mlekuž Vrhovnik
Slika: Postonjska jama, Janez Vajkard Valvasor, 1689